Novoletne želje, da leto 2011 v gospodarskem smislu ne bi bilo še slabše od prejšnjega, so bile le želje. Realnost je precej drugačna. Prvi trije meseci so bili vse prej kot spodbudni. Ugasnila so tri velika gradbena podjetja, za nameček pa še poslednji plamen na pogorišču nekdanjega TAM-a, v stečaju je namreč končala tudi Tovarna vozil Maribor. Naši viri navajajo, da tudi zaradi izčrpavanja in prezadolženosti. Kot smo izvedeli, naj bi bila kriza v številnih primerih stečajev priročen izgovor, da se zabriše subjektivna odgovornost.
Kar tri od štirih velikih podjetij, ki so končala v stečaju, so se sprva poskušala rešiti bremen s prisilno poravnavo. Sodišče jo je že lani sprožilo v Stavbar Gradnjah in MTB-ju. V začetku tega leta pa še v Cestnem podjetju Maribor. Največje podjetje, ki je v zadnjih letih ugasnilo v mestu ob Dravi, je dajalo kruh več kot 800 delavcem.
Prisilne poravnave le farsa?
Toda zakaj prisilne poravnave, če je bil stečaj domnevno samo še vprašanje časa? »Osnovni pogoj je, da dobijo upniki s prisilno poravnavo višje plačilo, kot bi ga prejeli v stečaju,« razlaga dr. Borut Bratina, strokovnjak za gospodarsko pravo z Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru. Ta pogoj je bil torej v omenjenih treh primerih izpolnjen. Ne pa tisti, ki se nanaša na samo prisilno poravnavo. Podjetje mora v njej sprotne obveznosti poravnavati nemoteno. MTB, Stavbar Gradnje in CPM pa tega niso zmogli. Uprave so se zato zatekle k zadnji možnosti – predlogu za stečaj, ki je v vseh podjetjih že stekel. Tako pa se je izgubilo preko 1000 delovnih mest, ki so se ustvarjala leta in leta.
Prezadolženost posledica pohlepa?!
Podjetje MTB, ki ga je lastniško obvladoval Blaž Mlinarič, se je v letih največjega razmaha gradbeništva prebilo med tri največja podjetja te panoge v Mariboru. Bolj uveljavljenim konkurentom so se zoperstavljali na številnih javnih razpisih in marsikaterega tudi dobili. Hkrati so izvajali tržno gradnjo, a jih je ta naposled stala življenja. Tik pred stečajem je sicer Mlinarič trdil, da imajo za okoli 10 milijonov evrov dolžnikov. Med temi naj bi bila Mestna občina Maribor (postavitev kolektorjev). Je pa Mlinarič pozabil na to, kar je, zmanjšano za dve tretjini, dolgoval podizvajalcem in drugim poslovnim partnerjem. Tudi bankam, ki so mu zaprla vrata. Nova KBM denimo MTB- ju ni hotela več financirati gradnje Centruma (gradbeni okostnjak v Svetozarevski), saj, tako je slišati, bi MTB denar za to preusmeril drugam. Mlinarič to kategorično zavrača. Na vprašanje, zakaj je podjetje končalo v stečaju, pa nam je zatrdil: »Prvič zaradi nepravne države. Številne sodne postopke zoper dolžnike bi že lahko končali in dobili denar. Drugi razlog pa so banke, ki so nas spremljale samo na pol poti,« je kratek lastnik nekdanjega mariborskega gradbenega giganta.
Cestarji pristali na cesti
Redki so menili, da bi lahko Cestno podjetje Maribor, družba s 50-letno tradicijo, končalo v stečaju. Pa se je zgodilo ravno to. Sprva je direktor podjetja in tudi lastnik Janez Škoberne rešilno bilko iskal v prisilni poravnavi, kmalu zatem, ko je ta stekla, pa predlagal stečaj. Čeprav je ta najbolj žalosten scenarij, je treba poudariti, da je zgodba za delavce finančno mnogo manj tragična kot v primeru Vegrada. CPM naj bi delavcem dolgoval največ dve plači. Tudi Cestno podjetje je klonilo pod težo dolgov. Bilo naj bi jih več kot za 100 milijonov evrov. Upnikov pa kar 1500. Prva sindikalistka v podjetju Barbara Matul pravi, da je šlo podjetje v stečaj zaradi širitve in nesposobnega vodstva. Po njenih besedah si je Škoberne s prisilko le kupoval čas. Sprva so krožile govorice, da je Janez Škoberne, sicer živeč v okolici Celja, pobegnil v Brazilijo. A iz zanesljivih virov smo izvedeli, da še vedno hodi po slovenski zemlji, kjer je osumljen utaje davkov. O njem krožijo številni miti. Kaj več od tega ne, saj je bil do medijev izjemno odklonilen. Matulova zanj ne najde lepih besed: »Škoberne je zelo zamerljiv in zamorjen gospod. Svoje najbližje sodelavce je velikopotezno nagrajeval za lojalnost in molčečnost«. Marko Plečko, bivši prokurist, to zanika in dodaja, da so vsi delali zgolj za plače. Sicer pa Matulova v svojih izjavah namiguje, da so vodilni možje poskušali prikrivati dejstva. Plečko naj bi bil po njenih besedah tik pred stečajem dal uničiti informacijski sistem. Plečka smo poklicali in ga prosili za komentar. »Na odstranjenih komunikacijskih povezavah ni podatkov. Server je ostal, s tem pa tudi podatki. To so zgolj natolcevanja, ki so vredna tudi kakšnega civilnega pregona,« nam je dejal nekdanji prokurist CPM in dodal, da ima čisto vest, saj je delal izključno v korist zaposlenih. Glede Škoberneta pa pristavil, da je bil njun odnos strogo posloven.
Sicer pa je treba poudariti še, da je v zgodbi CPM veliko nejasnosti. Mnogi naši viri so mnenja, da Škoberne ni tajkun, temveč je za večje tajkune delal (domnevno za Šrota »parkiral« delnice Pivovarne Laško). Bil pa naj bi pravi novodobni slovenski poslovnež. Vrata naj bi se mu odpirala povsod. Tudi najvišje, v izvršilni veji oblasti, ki mu je bojda obljubljala 300-milijonski posel v Bosni, iz katerega pa ni bilo nič.
Še zadnji košček TAM-a
Pred časom se je agonija prekinila tudi v Tovarni vozil Maribor. Podjetje z okoli 140 zaposlenimi je bilo v resnih težavah že poldrugo leto. Delavci so novo leto začeli s stavko in te niso in niso prekinili. Celo v Ljubljano so se odpravili, k lastniku Viator&Vektorju. Vse skupaj ni pomagalo nič. Ostale so jim le prazne obljube o tem, kako se bo našel strateški partner oziroma nov lastnik. Dalj časa se je v tej vlogi v namigovanjih pojavljal švicarski avtoprevoznik balkanskega porekla. Toda v Maribor ga ni bilo. Delavci so imeli potrpljenje in čakali. Na koncu pa zažugali, da bodo sami predlagali stečaj. To jim ni bilo potrebno, saj jih je prehitela uprava. Mnogi med zaposlenimi so prepričani, da bi podjetje moralo živeti naprej. Bilo je ogromno znanja, entuziazma in pripadnosti. Lastnik z Zdenkom Pavčkom na čelu tega menda ni cenil. Bodo pa morda drugi, saj naj bi si veliko delavcev TVM delo iskalo v Avstriji. Za to naj bi imeli dovolj poguma in znanja. Pa saj to so imeli tudi v domovini. Brez možnosti za delo seveda.
Ostal le Konstruktor
Po vseh stečajih v mariborskem gradbeništvu je med velikimi podjetji obstal le Konstruktor. Naši viri pravijo, da je bilo njegovo poslovanje ravno dovolj konzervativno, da danes ne kloni pod pritiski gospodarske klime. Njegovi konkurenti žal so. Žal zaradi številnih delovnih mest in socialne slike prenekaterih družin. Lastniki propadlih družb naj bi kar dobro poskrbeli zase. Kriza pa naj bi jim bila predvsem priročen izgovor, da so njihova podjetja propadla. »Sicer pa je tako, da v naši državi tako nihče za nič ni odgovoren in nihče za nič ne odgovarja,« je ostra Breda Črnčec iz Območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za Podravje in Koroško. V njeni izjavi se skriva veliko ali pa nič. Veliko za kapitaliste in malo za delavce. Spet dve pravni državi?! Ali samo boj proletariata in kapitala? Boj gor ali dol. Glavni nasprotnik in izziv je in bi morala biti kriza.
Aleš Pregl