Samo upamo lahko, da se gospodarskemu Mariboru po jutru, torej začetku leta, ne bo poznal dan oz. celotno leto. Tik pred koncem preteklega koledarskega leta sta predlog za prisilno poravnavo na sodišče vložili družbi CPM in T-2. Da je mera polna, so že na prvi delovni dan v novem koledarskem letu stavkali zaposleni v Tovarni vozil Maribor, ki že dobro leto in pol bije boj z likvidnostjo. Ta pa se je očitno v insolventnost spremenila pri prej omenjenem gradbincu in telekomunikacijskem operaterju. Kot posredno sporoča dr. Borut Bratina, strokovnjak za gospodarsko pravo z Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru, lahko letos pričakujemo precej prisilnih poravnav.

Trditvam, da je naše gospodarsko iz krize, ne verjamejo niti največji optimisti. Številni strokovnjaki med vrsticami sporočajo, da bo kriza v tem letu naši ekonomiji še naprej zelo grenila življenje. Zakaj? Mnoga podjetja so doslej v slabih gospodarskih razmerah izkoristila vse notranje rezerve, hkrati pa jih država več ne inkubira (varuje). V mestu ob Dravi je v največjih težavah gradbeništvo, posledično pa še obrtništvo, ki je od gradbeništva zelo odvisno. Ob tem je treba dodati, da so si gradbinci med seboj delali jalovo uslugo. Ob izbruhu krize in pomanjkanju investicij se je pojavil t. i. dumping cen. Mnoga podjetja so gradila pod lastnimi stroški, samo da so imela delo, a so si, kot kaže, s tem samo malce podaljšala življenja.

Aprila lani sta v prisilno poravnavo zašla MTB in Stavbar Gradnje. Edini od velikega mariborskega tria, ki je toliko zdrav, da ne potrebuje »umetnega dihanja«, je Konstruktor. Na drugi strani ob tej trojici je vseskozi Cestno podjetje Maribor, ki ga lastniško obvladuje drameljski podjetnik Janez Škoberne. Ta je s svojo družbo, ki zaposluje 765 ljudi (prej več kot 900), v času krize določeno obdobje še krmaril. Kot je slišati, pa je tudi CPM naposled pokleknil zaradi dolgov. Z vprašanji, kako vidijo prihodnost podjetja in kaj bo z zaposlenimi, smo se obrnili na poslovodstvo družbe, a odgovorov do zaključka redakcije nismo dobili. Je pa odgovor podalo sodišče – objavilo je oklic o začetku postopka prisilne poravnave v CPM. Ta naj bi v šestih letih in pol upnike poplačal 35-odstotno. Poleg tega je sprejel vrsto ukrepov za izboljšanje stanja. Med drugim naj bi število zaposlenih zmanjšal na 660. »Osnovni pogoj je, da dobijo upniki s prisilno poravnavo višje plačilo, kot bi ga prejeli ob stečaju,« razlaga Borut Bratina, strokovnjak za gospodarsko pravo z Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru. Mariborski gradbinec mora zdaj v petnajstih dneh založiti 51 tisoč evrov predujma za stroške postopka. Če tega ne stori, lahko sodišče prisilno poravnavo ustavi in izda sklep o začetku stečaja.

Težave nadškofijske družbe

Poslovne grehe iz preteklosti želi s prisilno poravnavo odpraviti tudi T-2. Kot je zagotovilo poslovodstvo, morebitna uvedba prisilne poravnave ne bo imela vpliva na naročnike. Tem naj bi T-2 še naprej nemoteno dostavljal svoje storitve. Treba pa je omeniti, da nad telekomunikacijskim operaterjem visi tudi predlog za stečaj – podal ga je Telekom Slovenije, ki naj bi bil ob bankah največji upnik mariborske »cerkvene« družbe. Kot se ugiba, je T-2 nasedel pri posojilu za gradnjo širokopasovnega omrežja. Mirno poslovanje pa mu onemogoča še že omenjeni dolg do državnega Telekoma in številnih drugih poslovnih partnerjev. Kot smo neuradno izvedli, ima T-2 relativno veliko možnosti, da mu sodišče predlog prisilne poravnave potrdi. Bojda tudi zato, ker naj bi bil že sam predlog usklajen z največjimi upniki.

In kaj dejansko pomeni uvedba prisilne poravnave? »Poslovodstvo mora poskrbeti, da se izvedejo vsi ukrepi finančnega prestrukturiranja, določeni v prisilni poravnavi. Vse upnike je treba dosledno enako obravnavati, poslovanje spremlja posebni upniški odbor, izvršbe zoper dolžnika pa se ustavijo. Praviloma lahko dolžnik opravlja samo redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, za vse drugo pa potrebuje soglasje sodišča. Med drugim ne sme najemati novih posojil ali dajati poroštev,« razlaga Bratina.

Delavci brez regresa

Kot smo omenili v uvodu, se je poslovno leto v Tovarni vozil Maribor začelo s stavko in ta še traja. Delavci zahtevajo polno novembrsko plačo, del regresa za lanski letni dopust, plačilo prispevkov, šolnin, kreditov in še bi lahko naštevali. Izplačil do zaključka naše redakcije niso prejeli. V sredo so bili celo na protestu v Ljubljani, pri lastniku, Viator&Vektorju. Dobili pa le novo obljubo. In sicer, da bodo o vsem, tudi prihodnosti družbe, pisno obveščeni do ponedeljka. Tako kot TVM zaposlenim regres dolguje tudi CPM, a ga, kot kaže, sploh ne bo izplačal. »To je verjetno res, saj je prednostna terjatev le plača za zadnje tri mesece pred prisilno poravnavo,« nam pritrdi Bratina. Je pa vse skupaj gotovo žalostno spoznanje za zaposlene, ki niso vedeli, kaj jim poslovodstvo pripravlja. Sprva je Škoberne sindikatu v CPM zagotovil, da bo regres izplačan do konca preteklega koledarskega leta. Lani je bilo na sodišču vloženih kar nekaj predlogov za stečaj mariborskega gradbinca. Ker je uvedena prisilna poravnava, se bo bojda CPM tem predlogom izognil. »Sodišče ustavi postopke odločanja o predlogu stečaja do konca postopka prisilne poravnave oziroma odločanja o predlogu prisilne poravnave,« nam še razloži gospodarski pravnik.

Industriji gre bolje

Ob vseh težavah, s katerimi se ubadajo gradbinci, je spodbudno dejstvo, da se industriji v Mariboru že godi nekoliko bolje. Posredne zasluge za to imajo slovenske zunanjetrgovinske partnerice, katerih gospodarstvo že okreva. V Sloveniji naj bi bili še daleč od te faze. Tega se očitno zaveda tudi vlada, ki bo pomagala gradbeništvu. Vendar, tako je mogoče razumeti ministrico Radičevo, ne velikim ribam. Pahorjeva vlada bo sprostila investicije in jih namenila zdravim družbam. Če pravilno razumemo tolmačenje vlade, Škobernetov CPM in Zidarjev SCT ne spadata mednje. Kot smo neuradno izvedeli, bodo dodatna odpuščanja pri največjem mariborskem gradbincu neizogibna. 300-milijonski posel CPM-a v Republiki srbski je menda že propadel, prav tako nadaljevanje gradnje predora Markovec, ki naj bi ga ob dodatni finančni injekciji Darsa izvedel avstrijski partner Mariborčanov, Alpine Bau. Kar zadeva prihodnost Cestnega podjetja Maribor in preostalih gradbincev v nizkih gradnjah, je seveda veliko odvisno od države in občin. Samo vlada in občine investirajo v javno cestno infrastrukturo. CPM lahko tako le čaka. Da bi se preusmeril v visoke gradnje, je utopično. Razmere na trgu nizkih gradenj namreč niso bistveno boljše.

Po jutru se dan pozna?

Tega, da bi se po prvih dneh poznalo vse leto, si ne želi skorajda nihče. Gospodarsko leto 2011 se je v Mariboru začelo malodane katastrofalno. Povsem možno je, da je to šele začetek. Kot smo že omenili, so podjetja, ki so v zadnjih letih doživljala intenzivno krizo, dobesedno shirana. Organskih (lastnih) rezerv nimajo več. Viri financiranja (posojila) so težko dostopni in hkrati bistveno dražji kot nekoč, cene na trgu (v gradbeništvu) pa so nižje. To obratno sorazmerje za gospodarski subjekt, če ta ni banka, gotovo ne more biti rentabilno. Zelo zgovorna je izjava Bratine: »V Sloveniji se bodo prav v tem letu najbolj poznale posledice globalne gospodarske krize. Težave v enem podjetju se po sistemu 'domino efekta' prenašajo tudi na druga podjetja.« Dodamo lahko le pobožno željo, da bomo o domino efektu kmalu govorili tudi v povezavi z okrevanjem. Seveda tistih »prehlajenih«, ne »na smrt bolnih« podjetij.

Aleš Pregl