Njegov nastop v kampanji pred rektorskimi volitvami bi lahko primerjali z osnovnim sporočilom kampanje ameriškega predsednika Baracka Obame. Prof. dr. Danijel Rebolj je na Univerzi v Mariboru obljubljal spremembe. In nov, pravi akademski duh. Funkcijo je uradno prevzel v začetku maja. Po štirih mesecih njegovega delovanja smo ga obiskali in preverili, kako daleč je z uresničevanjem zastavljenih ciljev. Rebolj ne leporeči, temveč odkrito govori o težavah, ki jih ni malo. Pot, ki vodi do cilja, vsak dan nosi v sebi. Zjutraj vedno dobre volje stopi skozi vrata hrama učenosti in nikoli ne odide potrt. O svojem predhodniku in njegovi ekipi je precej redkobeseden. Sam bo zadeve že uredil tako, kot je prav, pravi. Ali je prejšnje vodstvo rektorata šlo čez mejo zakona, pa naj bi preiskovali drugi. Pred njim je en sam cilj – boljša, bolj odprta in avtentično akademska Univerza v Mariboru.

V kampanji pred rektorskimi volitvami ste poudarjali, da bo Univerza v Mariboru pod vašim vodstvom drugačna. Imela naj bi drug poudarek. Se to po dobrih štirih mesecih, odkar ste uradno zasedli rektorski stolček, že udejanja?

»Udejanja se, vprašanje pa je, koliko se pozna. Večje spremembe vedno nastajajo postopoma. Za dobre stvari je potreben čas. Zdaj v glavnem stvari načrtujemo in nastavljamo. Pokazali se bodo učinki. Nekateri prej, za druge pa bo potrebno več časa.«

Pred vrati je novo študijsko leto. Kakšni bodo njegovi poudarki glede delovanje rektorata?

»Rektorat bo deloval kot podpora članicam Univerze v Mariboru (fakultetam; op. p.). Rektorat jim ne bo diktiral, kaj naj počnejo. V prvi vrsti jim bomo ponujali podporo, da bodo procesi čim bolje tekli. Tudi v smislu promocije bomo iskali čim bolj kreativne načine informiranja. Saj veste, v bistvu se vpisi začnejo že novembra in decembra, ko pošljemo na vlado število razpisnih mest. Število teh mest bomo optimizirali, ne pa maksimirali, kar je bilo v preteklosti uveljavljena praksa. Sicer pa iščemo načine za boljšo delo raziskovalcev. Vse te projekte bomo predstavili, ko bodo za to zreli.«

Decentralizacija, večja avtonomnost posameznih fakultet – kako daleč ste z uresničevanjem te obljube?

»Kar nekaj pristojnosti smo prepustili dekanom. Sprejel sem sklepe, ki bolje urejajo razmerja. Ni še vse optimalno. Bo pa, ko bodo uravnotežene pristojnosti in odgovornosti. To je vsekakor eden mojih ključnih ciljev.«

Kaj se dogaja projektom gradnje medicinske fakultete? Sliši se, da so težave pri črpanju evropskega denarja. Koliko je na tem resnice?

»Ni težav pri črpanju evropskih sredstev. Težava je edino v tem, da v pogodbi predvidena dinamika izplačil za izvajalce ni najbolj ugodna. Situacije so trimesečne. Iščemo pravne rešitve, kako bi ta problem rešili.«

Gospodarstvo v Mariboru, o čemer pišemo v tej številki, je dobesedno na dnu. Kakšno vlogo bo imela Univerza v Mariboru pri oblikovanju sodobnega mesta ob Dravi?

 »Že nekaj mesecev intenzivno načrtujemo oziroma prebujamo idejo znanstvenega parka. Formo smo zastavili drugače, predvsem bolj razvojno. Ne načrte bleščečih zgradb, ki ostajajo v omarah, temveč postopno udejanjanje idej. Začeli bomo z eno, rekel bi nekim garažnim modelom. Potem bodo nadaljevali ter študentom in profesorjem omogočali, da bodo imeli ustrezna okolja, kjer bo mogoče delati prototipe. Druga stvar pa so projekti, namenjeni neposredno gospodarstvu. To danes v krizi varčuje pri razvoju, kar seveda ni dobro. Sem pa prepričan, da je znanstveni park oblika, ki spodbuja gospodarske ideje, poleg tega se ustvarjajo sinergije. Toda to je seveda proces.«

»Ta podjetja, vsaj večina, niso v lasti Univerze v Mariboru. Zato se univerza ne more vtikati v njihovo poslovanje. Tista bližnja so bolj povezana z nami, denimo Tehnocenter. Imamo strategijo, kako to razrešiti, vendar moramo biti pazljivi, da ne naredimo škode. Zelo škodljivo bi bilo za univerzo, če bi se tega lotili 'mesarsko'. Če bi delali tako, ob začetku tega študijskega leta zagotovo ne bi imeli urejene prehrane na fakultetah.«

Uni gostinstvo je v stečaju. S tem je bila ogrožena tudi prehrana na določenih fakultetah. Na koncu se je zadeva rešila, saj okrepčevalnice prevzema drugo podjetje. Ste s tem zadovoljni? Vpleten je namreč Uni servis, ki je lastnik Uni gostinstva. Nekateri denarni tokovi so še vedno popolnoma nepotrebni. Denimo v primeru Uni servisa!

»To, da se določen denar steka tja, je res. Po moje se to dogaja brez potrebe. Je pa to edini način, preko katerega smo lahko za prihajajoče študijsko leto rešili problem prehrane. V nasprotnem primeru bi tvegali tožbe zaradi pogodbenih obveznosti in vse skupaj bi trajalo precej časa.«

Sprva ste dejali, da ne boste imeli vodje kabineta, manj naj bi bilo tudi prorektorjev. Praksa kaže, da ste se v napovedih malce prenaglili.

»Za prorektorje nisem nikoli rekel, da jih bom imel manj. Sem pa res enkrat rekel, da kabineta ne potrebujem. Res sem se prenaglil s tem. Še kako potrebujem kabinet. Morda celo večjega, ker je preprosto toliko dela, da ga sam ne zmorem. Imam bistveno drugačen kabinet, kot je bil tukaj prej, saj se denimo ne ukvarja z univerzitetno politiko.«

Kako ste sicer zadovoljni z delom svoje ekipe?

»Zadovoljen sem. Delamo s polno paro. Našli smo se, ker vsi podpirajo moj program. Nihče ni tukaj zaradi trgovine, temveč zato, ker podpira smer, ki sem jo zastavil. Glede rektorata pa se še lovimo. Izbira glavnega tajnika še ni končana. Razpis je sicer končana, odločitev, kdo bo zasedel to mesto, pa še ni bila sprejeta. Želim si človeka, ki bo znal optimizirati delovanje rektorata.«

O delovanju bivšega vodstva rektorata je bilo prelito že precej črnila in izrečeno nemalo besed. Ste odkrili kakšne večje nepravilnosti? V neformalnem pogovoru ste mi nekoč dejali, da ne vidite problema, da bi dejanja, ki jih je mogoče preganjati po uradni dolžnosti, obravnavali celo kriminalisti. Bo to potrebno?

»Kolikor vem, določene preiskave potekajo, a o tem ne bi rad govoril. To niso moje preiskave. Tudi o podrobnostih posledic odločitev prejšnjega vodstva zdaj ne bi podajal komentarja. Marsikaj spreminjamo in iščemo rešitve. Nerad se ukvarjam s preteklostjo. Mi na rektoratu sprejemamo cilje, ki so usmerjeni v prihodnost.«

Koliko prostega časa ostane rektorju Univerze v Mariboru, ko konča svoj delovnik? Ste si predstavljali, da bo tako?

»K sreči si nisem delal projekcij in si nisem poskušal predstavljati. Težko rečem, da sem to pričakoval ali ne. Ukvarjal sem se le z univerzo, s tem, kje jo želim videti. Ja, dela je včasih preveč. Upam pa, da se bo stanje nekoč stabiliziralo. Tudi ko ne bo polen in pasjih bombic. Tako se bo tudi moje življenje malce bolj uredilo. Sicer pa vsak dan dobre volje stopim skozi vrata. Ni se mi še zgodilo, da bi šel potrt domov. Vidim, da se stvari premikajo in vsak dan se kaj izboljša. To je dober občutek.«

Aleš Pregl