Dr. Suzana Žilič Fišer, predavateljica in predstojnica Inštituta za medijske komunikacije na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in generalna direktorica Zavoda Maribor 2012, verjame v Maribor kot prestolnico kulture in v projekt: »To ni projekt ljudi, ki so v zavodu zaposleni, ni odvisen od Suzane, Mitje, Tomaža, ni projekt, ki bi bil vezan na posameznike, ampak na to, kako dejavno in močno smo se sposobni v mestu in državi povezati, združiti moči, stopiti skupaj.«

Čas za priprave na EPK neusmiljeno odteka, mediji pa so polni dvomov, negativnih informacij in zgodb, ki včasih mejijo že na slabe kriminalke. Kaj se mestu obeta leta 2012, kakšna kulturna prestolnica bo Maribor?

»Še vedno neomajno verjamem, da je za Maribor in za našo državo to izjemna priložnost, še zmeraj mislim, da si je kandidaturo in naziv prestolnice EPK Maribor zaslužil. Je pa odvisno od mnogih dejavnikov, kako bo ta projekt izveden. Kot optimistka verjamem, da je tudi na tej točki še vedno mogoče vključiti in izkoristiti vse sinergijske učinke, tako v zvezi s kulturnim potencialom kot s financami. Vključiti in motivirati je treba vse institucije na mestni, regionalni in državni ravni, ki lahko kakor koli pripomorejo k izvedbi tega projekta, da bo optimalen. Res pa je, da se že čuti časovni pritisk, do začetka je zgolj osem mesecev. Zagotovo bi stvari potekale drugače, če bi bili na točki, kjer smo danes, že pred petimi leti. Žal še pred letom dni nismo vedeli, kakšen model ustanove bo uporabljen, in tudi nabor posameznikov, ki bi bili zadolženi za izvedbo projekta, še ni bil znan. Vsekakor bi bilo ob drugačnih časovnih dimenzijah marsikaj drugače, ampak pozitivne izkušnje iz preteklosti kažejo, da smo v Mariboru in Sloveniji še vsakič, ko je šlo zares, stopili skupaj in izpeljali velike projekte, kot so Zlata lisica in podobni. Zato upam, da bo kljub nekakšnemu resigniranem stanju v tej družbi čim prej zavladal entuziazem do tega projekta.«

Ekipo so zapustili Tomaž Pandur in nekateri drugi, v tem tednu še poslovna direktorica Helena Hvalec. Je res vse tako slabo in brezupno ali pa je bila morda vodstvena ekipa v osnovi slabo kadrovsko načrtovana?

»O vsakem izmed teh odstopov je treba govoriti ločeno, saj so izšli iz te zgodbe iz različnih razlogov, vzgibov in motivov, v glavnem osebnih. Za takšne spremembe je krivo dejstvo, da je bil način izvedbe projekta nedomišljen in da je morda res včasih najlažje odstopiti. Tudi sama vem, da je to zadnja opcija vsakega izmed nas, ki smo že imeli ali še imamo odgovorne funkcije. Odstop je nekaj, kar nam ob razočaranju naposled edino preostane. Primeri Rukavine, Pandurja, Karduma, Hvalčeve in morda še koga so povsem individualne zgodbe, ki jih ni smiselno obravnavati v paketu. Prepričana pa sem, da je vsak izmed teh prinesel v priprave projekta neko dodano vrednost. Drugo vprašanje je način, kako bi lahko vsi ti posamezniki zamisli izpeljali. Ker po njihovem mnenju ni bilo ustreznih rešitev, so pač vsak po svoje v različnih obdobjih od tega projekta odstopili.«

Pričakujete kmalu še kakšen odstop, zamenjavo?

»O tem je težko govoriti že zaradi tega, ker nas je ostalo le še peščica. Sama sem se pridružila šele 1. aprila in le še nekaj nas je, med drugimi tudi programski vodja Mitja Čander in ustvarjalci v zavodu, ki nas optimizem ne zapušča in čutimo moč, da stvari izpeljemo, kajti čas za dolge razprave je minil. Mislim, da je o vsakem posamezniku treba razpravljati in ga seveda nadomestiti. Govorim o programskem svetu, ki zdaj ni funkcionalen, saj manjkajo trije člani.«

V kolikšnem času bi jih lahko nadomestili, so imena že znana?

»O tem presojajo tisti, ki so po vseh aktih zadolženi za imenovanja in razpise. Sama pričakujem, da bo ustanovitelj imenoval novega posameznika na to mesto v razumnem, relativno kratkem času. Treba je poudariti, da je Tomaž Pandur dal vzgon in pomembno umetniško razsežnost temu projektu in upam, da bo imel ustanovitelj pri zamenjavi človeka na tej funkciji srečno roko. Veselilo pa me bo, če bo Pandur sodeloval kot ustvarjalec, saj je vedno dobrodošel.«

Vztrajate pri reviziji poslovanja, kakšni motivi vas vodijo pri tem?

»Ko sem se lotila tega projekta, četudi sem bila v svetu zavoda od vsega začetka, samega poslovanja in delovanja zavoda v vseh podrobnosti nisem poznala. Ob tem je bilo zaznati nekaj indicev, da nekatere stvari niso optimalno rešene in da so se pojavljale težave. Zato sem se zaradi zakonske in tudi svoje moralne dolžnosti odločila, da natančno pregledamo, kako je zavod posloval v preteklem letu in letošnje mesece. Želim vedeti, v kaj se spuščam, kar je bilo tudi izhodišče moje zahteve po reviziji poslovanja.«

Kakšni ugotovitve revizije pričakujete?

»V tem tednu bodo znani prvi izsledki revizije, ki jo te dni opravljajo revizorji z mednarodno licenco. Zdaj pa o konkretnih ugotovitvah še nimam informacij.«

Javnost so v preteklih tednih razburjale tudi peripetije v zvezi z načrtovano gradnjo in upravljanjem kulturnega centra Maks. Kakšno je vaše mnenje o zavrnitvi najemne pogodbe oziroma o stališču računskega sodišča?

»Pomembno je, da zelo jasno ločimo, kaj počne Zavod EPK in katere obveznosti imajo tisti, ki so zadolženi za infrastrukturo. Moje mnenje od samega začetka je, da moramo od ustanovitelja MOM in partnerskih mest čim prej dobiti informacije, katere njihove idejne projekte, vizije in predlagane rešitve je mogoče udejanjiti v danem časovnem okvirju. Nekatere od njih so vezane na infrastrukturne investicije v letu 2012. Za uspešno izvedbo EPK to pomeni, da že zdaj vsi spoznamo dinamiko teh projektov za letos in leto 2012. Nove infrastrukturne investicije naj bi tvorile jedra prizorišč in prispevale k urbanistični prenovi mesta, ki vendarle diha z roko v roki s celotnim projektom EPK. Čim prej potrebujem informacije, kdaj bodo katere stvari izvedene. Zdi se mi pomembno, da mesto dobi določene infrastrukturne objekte. To priložnost so izkoristile vse evropske prestolnice kulture – projekt so izkoristile tudi za temeljito urbanistično prenovo.«

Kakšne možnosti vpliva na problematiko, ki jo omenjate, ima pri tem Zavod EPK?

»Zavod nima nobenih možnosti. Upoštevati moramo, da je glede na odlok o ustanovitvi naloga zavoda, da izpelje programske vsebine projekta EPK, in nima možnosti upravljanja infrastrukture. Pomembno je tudi zato, ker govorimo o letu 2012, za katero je bil zavod ustanovljen, vse infrastrukturne pridobitve v mestu pa morajo imeti dolgoročni učinek. Vsaka nova stavba in njena vsebina potrebujeta natančno analizo delovanja tudi za obdobje po letu 2012.«

V Mariboru je kar nekaj prizorišč, potencialnih prostorov kulture, ki bi se jih dalo bolje izkoristiti. Sploh potrebujemo nov velik prireditveni center?

»Res je teh prostorov kar nekaj, in če v njih živi ustrezna vsebina, je to seveda dobro. Če dobijo drugačna, alternativna prizorišča novo vsebino, še toliko bolje. In če lahko ob tem dobimo še popolnoma nove objekte z dolgoročno programsko vizijo z namenom dvigniti kulturno raven v tem prostoru, je to vsekakor dobrodošlo. Treba pa je premisliti tudi o zmožnostih mesta. Tudi partnerska mesta v Sloveniji se srečujejo s temi vprašanji: kakšne so možnosti udejanjanja določenih investicij, ki so jih načrtovali. Nekatera bodo lahko izvedla vse, nekatera pa manj, odvisno od zmožnosti.«

Kakšna je po vašem mnenju splošno javno mnenje do bližajoče se EPK?

»Seveda sta širša in strokovna javnost do tega projekta skeptični, v nekaterih segmentih celo negativni. Mislim, da zato, ker v teh letih projekt EPK ni bil predstavljen ali pa ni dobil prostora in zavesti v tem mestu in državi, da je to projekt vseh. To ni projekt ljudi, ki so v zavodu zaposleni, ni odvisen od Suzane, Mitje, Tomaža, ni projekt, ki bi bil vezan na posameznike, ampak na to, kako dejavno in močno smo se sposobni v mestu in državi povezati, združiti moči, stopiti skupaj. Žal ta projekt kot tak ni bil zaznan. Nujna bo vključenost vseh razvojnih institucij v mestu, ki bodo pomagale tako razviti projekt, da bomo vanj vsi verjeli.«

Ni prepozno?

»Nekaj časa je še. Je pa vprašanje, koliko bodo EPK v zadnjih mesecih institucije in posamezniki doživeli kot priložnost. Za to je potreben tudi kadrovski potencial. Največja težava je bila v tem, da smo predolgo čakali z odločitvijo, kako naj bo ta projekt sploh izveden. To pomeni, da dolgo časa nismo vedeli, ali naj bo to projekt, ki ga bo vodilo nekaj posameznikov, ali neki kompleksnejši poslovni model. Precej časa je bilo porabljenega za odločitev, da bo projekt vodil javni zavod. Danes je že jasno, da v takšnem sistemu zavod ni učinkovit način izvedbe takšenega projekta. Organizacija bi morala že zdavnaj zadihati in potem začeti delovati, mi pa se še vedno ukvarjamo z blaženjem porodnih krčev. Jaz verjamem in zaupam programskemu direktorju Mitji Čandru in njegovi viziji, da bo projekt izpeljan v umetniškem ustvarjalnem vzdušju. Seveda Mitja ni sam, deluje s skupino sodelavcev in na njem je zahtevna naloga, da bo svojo vizijo čim prej prestavil na kooperativno raven in jo tudi uresničil.«

Se vam zdi, da bo po EPK Maribor kaj bolj kulturno mesto?

»Najlažje je seveda razmišljati, koliko kulturnih dogodkov in dogajanj bo ostalo po letu 2012. Osebno mislim, da je največ, kar bo to mesto lahko dobilo, trajnostni učinek – dvig kulturne zavesti o tem, da v tem mestu lahko dojemamo kulturo drugače, da je dostopna različnim javnostim, da se razvijejo področja humanizma in družboslovja, tudi na univerzi. Znotraj EPK in kasneje naj zaživi in svoj prostor najde kreativni duh našega mesta. Prepričana sem, da bo tudi EPK pripomogla k temu, da bo v prihodnje v Mariboru prijetno živeti in delovati.«

Maribor ne more imeti permanentnega kulturno-umetniškega razvoja brez akademske podpore. Kakšno je vaše mnenje o umetniških programih na univerzi?

»Mislim, da bi bila ob vključenosti univerze dobrodošla Akademija za umetnosti, če bi nastala tudi zaradi vzgona ali motivacije ob EPK. Akademija za umestnosti predstavlja širino, je dodana vrednost, ki lahko mariborsko univerzo še bolje umesti v širšem prostoru. Pomembno je spoznanje, da imamo v Mariboru in zaledju velik potencial mladih, kreativnih ljudi, ki iščejo svoj prostor in se želijo izražati v umetniškem , humanističnem, družboslovnem smislu pa tudi na naravoslovnih področjih.«

Kakšna je zdaj vključenost države, kaj je glavna ovira, da ne zaženemo na polno?

»Prva ovira je vsekakor v organizacijski strukturi, ki mora biti prenovljena in učinkovitejša. To pomeni spremembo odloka, ki bi se morala že zgoditi, pa se še ni. Drug pomemben korak pa je zaključek finančnih okvirjev: kolikšna so sredstva, s katerimi ta projekt zdaj razpolaga? Navsezadnje imamo prihodnji teden predstavitev v Bruslju, ki je zadnja predstavitev pred začetkom projekta EPK, in takrat bi morali imeti odgovore na ključna vprašanja. Držimo pesti.«

Simona Lobnik