Miklavška gomila je družinski grob iz konca prvega stoletja, kamenodobni Stonehenge pa je dobrih 3200 let starejši in je del večjega ritualnega kompleksa. Ločujeta ju tako čas nastanka kot družbeni pomen. Kljub različnostim pa obe arhitekturni zasnovi pomembno oblikuje prastara ideja svetega prostora. Obe sta postavljeni na pregledni ravnici, ključni deli njune arhitekture pa so usmerjeni k vzhajajočemu ali zahajajočemu soncu in osvetljeni prav v tistih trenutkih leta, ki so jim v pradavnini pripisovali veliko magično moč.

Krožni čas pradavnine in prelomnice sončevega ciklusa

Stonehenge je bil narejen okoli 3200 pr. n. št. in v času t. i. neolitskih kultur, prvih poljedelcev na evropskih tleh. Sezonska bivališča lovcev so zamenjale prve stalne naselbine, katerih preživetje je bilo odvisno od uspešne letine, ta pa od nepredvidljivih naravnih sil. To je zahtevalo dvoje: razumevanje ritma sezon in ustrezne aktivnosti. Že takrat so vedeli, da se dnevni položaj sonca na vzhodnem ali zahodnem horizontu spreminja glede na letni čas in da doseže skrajni položaj ob solsticiju. Izoblikovali sta se tako praktična kot magična kategorija časa, ki sta narekovali ritem poljedelskih opravil in skupnih ritualov. Osnovno gibalo kulta plodnosti, značilno za kamenodobne kulture, je namreč verovanje, da je z ritualno magijo v pravem trenutku mogoče vplivati na nepredvidljive sile narave. Magični trenutki, ko sta mogoča stik in vpliv na sveto, postanejo prav prelomnice na sončevi letni poti. Te najdemo »zapisane« v arhitekturni zasnovi prastarih svetišč.

Sveta arhitektura, prilagojena magičnim prelomnicam časa

Kolektivni rituali že od pradavnine potekajo zmeraj na dominantnih krajinskih lokacijah, ki jih dodatno poudarja premišljeno postavljena arhitektura. Logika je podobna kot pri starejših cerkvah, ki imajo oltar zmeraj obrnjen proti vzhodu. Pri kamenodobnih in bakrenodobnih svetiščih je arhitektura zmeraj postavljena v odnosu do nebesnih teles. Praviloma je centralno zasnovana. V starejših primerih je sveti prostor obkrožen z zemeljskim nasipom in dodatno opremljen z lesenimi stebri, lahko pa je tudi kamniti krog. Pri Stonehengeu se pojavlja oboje, saj so ga gradili dobrih tisoč let, a točke na horizontu so ostale iste. Vhod v zemeljski krog svetišča gleda proti soncu v jutru poletnega solsticija (21. 6.). Astronomski položaj vhoda dodatno poudarja samostojno stoječi kamen Hellstone, nad katerim se pojavi rdeča krogla. Opazovalca, ki bi v tem trenutku stal v središču svetišča, oblije rdeča jutranja svetloba, ki jo usmerja arhitektura. Tako je nekoč osvetlila osrednjo osebnost rituala in globoko zamaknila tamkaj zbrane.

… in dobrih tisoč petsto let kasneje

Vera v moč sonca se je ohranjala še celotno obdobje rimskega kulturnega vpliva. To se kaže tudi pri miklavški gomili, ki je podobno kot Stonehenge astronomsko pozicionirana. Kamnito ustje, v katerem je bil nekoč nasajena nekaj metrov visoka marmorna stela, je usmerjeno naravnost k točki, kjer zahaja sonce ob zimskem solsticiju. Graditeljem gomile je uspelo v arhitekturno zasnovo groba ujeti žarke zahajajočega sonca tako, da osvetlijo nagrobno stelo v simbolizma polnem časovnem prehodu. Namreč, ko umre staro in se rodi novo. Ta lastnost jo postavlja ob bok ne le znamenitemu kamnitemu krogu, temveč tudi drugim svetovnim spomenikom. Podobni fenomeni osvetlitve so znani iz neolitskih grobnic in drugih prastarih svetišč z različnih koncev sveta. So zanimivost, ki pritegne množico obiskovalcev. Notranjost znamenite kamenodobne grobnice iz Irske obsije vzhajajoče sonce samo ob zimskem solsticiju, istega dne ob zahodu pa v anonimnosti zažari ustje »male« miklavške gomile. Kdaj bo nastopil boljši čas za ta izjemni spomenik? Neposrečeni imitaciji nagrobne stele že leta ležita vnemar, zato je vpričo atraktivnega fenomena sicer vzorno začeto delo treba tudi dokončati še pred naslednjim zimskih solsticijem. Potlej bo skupno zadovoljstvo večje.

Matej Dasko