Že dolgo pred največjimi izkopavanji doslej je bil Maribor znan kot najdišče treh velikih nekropol iz konca bronaste dobe. Nova odkritja so temeljito dopolnila vedenje o t. i. kulturi žarnih grobišč in starejših obdobjih bronaste dobe, o katerih je bilo doslej znano bore malo.

Ko so davnega leta 1934 na Hočkem Pohorju slučajno našli večjo količino bronastih predmetov, so sklenili, da jih bodo prodali kot surovino Mariborski livarni. Usoda je hotela, da je za zaklad izvedel Franjo Baš, vodilna figura arheoloških raziskovanj v mestu med obema vojnama, in ga pravočasno rešil. Večjo količino mečev, različnih sekir, suličnih osti, srpov in drugih bronastih predmetov so po vojni izkopali tudi v Peklu.

Mnenja o tem, zakaj so bili bronasti predmeti zakopani, se razlikujejo. Po prvi razlagi so to bili kultni predmeti, ki so jih obredno zakopali. V nekaterih primerih so bili najdeni razbiti in s sledovi ognja na površini. Ali lahko v ozadju t. i. depojskih najdb iščemo neznani kult, ki se je udejanjal skozi obredno žrtvovanje najdragocenejšega materiala takratnih skupnosti?

Ker pa so bili najdeni tudi depoji s povsem ohranjenimi predmeti, je mogoča tudi druga razlaga. Zakopani bronasti predmeti so v naglici skrito bogastvo plemen srednje bronaste dobe, ki jih je pognal v beg prihod novih ljudstev. To razlago podpira dejstvo, da smo v obdobju med 13. in 11. stol. pr. n. št priča dvema migracijskima valoma vzhodnih ljudstev. Z dokončno ustalitvijo kulture prišlekov, ki jo zaznamuje žarni pokop, izginejo tudi zakladne najdbe.

Kultura žarnih grobišč in Veneti

O velikem obsegu poselitve te kulture med 10. in 8. stol. pr. n. št. na širšem območju mesta pričajo štiri nekropole in nekaj naselbin. Žarni plani grobovi s Pobrežja, iz Spodnjega Radvanja in Ljudskega vrta so bili znani že pred 2. svetovno vojno in so stari med 2800 do 3000 leti.

Grobove te kulture štejemo v stotinah. V času najdbe zaklada iz Hočkega Pohorja je na območju velike žarne nekropole in današnjega Ljudskega vrta kopal njegov rešitelj. A usoda je tokrat hotela, da se je karta grobišča skupaj z zapiski izgubila. Ker nekropole že dolgo ni več, lahko o njenih dimenzijah le ugibamo. Še najbolj sistematično je bilo raziskanih 320 pobreških grobov.

Posebnost kulture žarnih grobišč je način pokopa. Velike zemeljske gomile s skeletom iz srednje bronaste dobe so nadomestili preprosti plani grobovi. Pokojnika so zažgali skupaj z osebnimi predmeti in njegov pepel dali v žaro ali posipali po tleh grobne jame, nato pa jamo zasuli. Razlike med grobovi so malenkostne in kažejo precej manj razslojeno družbo, kot je bila v srednji bronasti dobi. Nekateri menijo, da so to bili Veneti. Teorija, da smo Slovenci potomci kulture žarnih grobišč, je bila popularna predvsem v času osamosvajanja in kasneje utemeljeno zavrnjena v znanstvenih krogih.

Zlata doba slovenske arheologije

Nedavna izkopavanja ob gradnji avtoceste med letoma 1996 in 2008 so na širšem območju mesta razkrila številne sledi naselbin iz bronaste dobe. Velikega pomena so odkritje naselbine iz konca bronaste dobe, k kateri je spadale Pobreška nekropola, in tudi sledovi istočasne naselitve pri Rogozi, ki prekriva neverjetnih 18 hektarjev površine. Naselbinske sledi bronaste dobe so bile odkrite še v Slivnici, Spodnjih Hočah, Orehovi vasi in Malečniku. V neposredni bližini rimskih gomil Miklavž je bila odkrita še ena nekropola kulture žarnih grobišč. Izkopanih je bilo vsaj 350.000 kvadratnih metrov površine, večidel na lokacijah, ki so veljale za potencialna arheološka najdišča in bile že dolgo zaščitene. Ključen pomen velikih izkopavanj je predvsem v uvidu v naselbinsko kulturo bronaste dobe.

Glavne najdbe mariborske bronaste dobe si lahko ogledate v Pokrajinskem muzeju Maribor in v sklopu stalne razstave Prvi dotik. Med 1000 artefakti najdemo tudi izjemne grobne pridatke in velike žare iz mariborskih nekropol, zakladni najdbi iz Hočkega Pohorja in Pekla, makete rekonstruiranih bivališč … – vredno ogleda. Zato dopustite, da vas nagovori duh časa, v katerem pojem »potrošna roba« še ni bil razširjen.

Matej Dasko