Dokler je stal, je grad Vurberg veljal za enega najlepših v Podravju. Na vrhu razglednega hriba, sestavljenega iz rečnih naplavin, danes stoji skromna razvalina središča nekdaj velike gospoščine. O nastanku gradu priča predkrščanska zgodba o boju med Kresnikom in stvorom, in povsem mogoče je, da je vrh grajskega hriba v pradavnini veljal za sveto mesto.

To kletev je uporablja vurberška gospoda ob prihajajoči nevihti. Kača z zmajevo glavo, po kateri je grad dobil ime, se je davno tega ovila okoli grajskega griča in z gobcem zgrabila za rep. Stvor je ugrabil kraljično, pri tem pa s trupom zajezil Dravo in ta je začela poplavljati. Na jurjevo se je prikazal Kresnik in se spopadel s stvorom visoko nad Dravskim poljem. Ko je premaganega zmaja priklenil v grajski vodnjak, mu je zmaj povedal, da je kraljična njegova sestra, a se je Kersnik kljub temu z njo poročil. In iz neba je začelo padati zlato žito. Da je mit star, kaže Vurberški grb iz leta 1204, v katerem je na zlati podlagi upodobljen črni zmaj s kačjim trupom. Še starejši je Kresnik, predkrščanska figura v slovenskem ljudskem izročilu, katerega bivališče je zmeraj na vrhu gore. Ker ga srečamo tudi pri zahodnih in vzhodnih Slovanih, ga nekateri proučevalci enačijo s Perunom, nebesnim bogom Slovanov, zmaja pa htonskim Velesom. Njun boj na jurjevo zmeraj spremljajo vremenski pojavi, ki po zmagi nebeškega nad zemeljskim in incestoidni poroki ugodno vplivajo na letino. Mit je arhaičen in povsem verjetno je, da je nastal že dolgo pred prihodom Slovanov.

Ko gradu še ni bilo …

Vurberški hrib je bil poseljen že v pradavnini. Nekoliko nižje na pobočju je bila odkrita bakrenodobna naselbina, ki pa do danes še ni bila raziskana. Severno od gradu so gomile, najdene so bile tudi rimske ostaline. Na vrhu grajskega hriba so našli tri nagrobnike in votivni kamen Mitri. Le nekaj kilometrov severneje je rimski kamnolom litvanskega apnenca Reberca. V zidu cerkvenega zidu Marijine cerkve se danes lahko občudujemo marmorni grobni medaljon moškega v noriški noši, ki v rokah drži ptiča, okoli ramen pa mu visi venec. To je redka najdba na območju severovzhodne Slovenije, in ker upodablja staroselca, je zgovorna priča poselitvene kontinuitete območja. Povsem mogoče je, da sta na grajskem griču v rimskem času stala mitrej in manjša naselbina.

Burna zgodovina gradu Vurberg

Grad na vrhu svetega hriba je bil zgrajen v prvi polovici 12. stoletja kot del utrdbene linije na meji z neugodnimi Ogri. Salzburška nadškofija je gospoščino dajala v najem, prvotno plemiški družini Hollenburg, po njihovem izumrtju pa Ptujskim, ki so upravljali gospoščino 191 let. V tem času je dal trdnjavo porušiti češki kralj Otakar II. Premysl, a jo je Friderik Ptujski po njegovi smrti znova postavil. Vurberška veja Ptujskih je zaslužna tudi za gradnjo znamenite romarske cerkve na Ptujski gori. Ptujske so nasledili Stubenbergi, z njimi pa nastopili burni časi, ki so pripeljali do obubožanja gospoščine. Leta 1446 so trdnjavo oblegali Ogri, nato Turki, ki so poskusili šestkrat, a je nikoli zavzeli. Konec 16. stoletja se je Jurij Stubenberg spreobrnil v protestanta. Župnika so vrgli skozi okno, protestantski duhovniki pa so nato v Vurbergu maševali petindvajset let. Grad je nato prišel v last družine Herbenstein in postopoma je bila odstranjena bogata notranja oprema. Od leta 1923 je bil v gradu sanatorij Ruskega rdečega križa, znan daleč naokrog. Z začetkom II. svetovne vojne so ga zasedli gestapovci, zato so ga zavezniki februarja 1945 bombardirali in poškodovali.

Epilog

Škoda ni bila nepopravljiva, a so grad prepustili propadu. Ker je bil večidel iz kamna, so tega uporabili pri novih gradnjah. Skromne ostanke danes obkrožajo številne energetske točke. Domačini vedo povedati, da je zdravnik v nekdanjem sanatoriju bolnike vsak dan poslal na sprehod po grajskem gozdu. Hoditi so morali po določenih poteh in počivati na mestih zdravilne energije. Boj med svetlim in temnim je nedvomno preživel nekdaj slaven grad.

Matej Dasko