Stara trta spada med najmočnejše turistične točke Maribora. Turisti jo radi obiščejo, se pred njo fotografirajo in kupijo kakšen spominek, potem pa se zatakne pri pokušnji. V Hiši Stare trte namreč ni mogoče pokusiti niti sorte žametna črnina, kakršna je Stara trta, kaj šele da bi bilo mogoče poskusiti vino iz potomk te trte. Toda povpraševanje po tem vinu je veliko in zasaditev vinograda iz potomk najstarejše trte na svetu se zdi smiseln naslednji korak. Se bo uresničil?

»Še nedavno so trto mnogi obravnavali kot neurbani simbol. A na srečo takih opazk nihče od tistih, ki so se ukvarjali s Staro trto, ni jemal resno in razvoj se je nadaljeval,« se preteklosti spominja mestni viničar Stane Kocutar. Danes je Stara trta uradno priznana kot najstarejša žlahtna vinska trta na svetu, njene potomke najdemo po vsem svetu, a zdi se, da jo prav domačini najmanj cenimo. »To ni nič novega in tudi ni edino področje, na katerem lahko to dejstvo ugotavljate,« pravi Kocutar, a je optimističen: »Zdaj ko so tujci Staro trto prepoznali kot pomembno znamenitost, se bomo tudi mi lažje poistovetili z njo.«

Odprtje Hiše Stare trte velik korak naprej

Da je bila stavba, na kateri raste Stara trta, skoraj 20 let zaprta, je bilo po mnenju Kocutarja nedopustno, z odprtjem Hiše Stare trte pred štirimi leti pa se je začelo novo poglavje razvoja turistične prepoznavnosti te znamenitosti. Turistov je vedno več, k čemur veliko prispevata tudi internet in dejstvo, da na najstarejšo trto naletiš v prvih treh klikih »googlanja« po Mariboru. Septembra letos so v Hiši Stare trte imeli kar za 30 odstotkov več obiskovalcev kot septembra lani, obisk v prvih devetih mesecih letos je bil za 35 odstotkov večji kot v istem obdobju lani. Od tega je 62 odstotkov tujcev, večinoma iz sosednjih držav, v porastu pa je tudi število turistov iz Belgije, Češke, Rusije in azijskih držav. Toda s tem se ne smemo zadovoljiti. Kocutar opozarja: »Menim, da bo najstarejša trta na svetu še dolgo ostala naša edina resna svetovna znamenitost. Kakšnega drugega podobnega magneta nimamo.«

Žametne črnine (še) ni mogoče kupiti

Po besedah Vesne Horvat, vodje Hiše Stare trte, turisti veliko povprašujejo po možnosti nakupa stekleničke vina iz potomke Stare trte, za pokušnjo tega vina pa so nekateri že ponujali precejšnje vsote denarja. Vendar nič od tega za zdaj še ni mogoče. Še več, obiskovalci Hiše Stare trte ne morejo kupiti ali poskusiti niti sorte žametna črnina, kakršne je tudi Stara trta, čeprav imamo na Dolenjskem več kot dva milijona in pol teh trt. Horvatova pravi, da naj bi se to kmalu spremenilo, saj se na Zavodu za turizem pripravljajo na polnitev posebne darilne stekleničke z vinom žametne črnine. Za ta projekt imajo že pripravljeno stekleničko in etiketo, nam je potrdila Majda Slokan iz Zavoda za turizem, ki si želi, da bi projekt lahko čim prej tudi izvedli. A je po njenih besedah o konkretnih časovnih okvirih še prezgodaj govoriti.

Načrtov veliko, denarja ni

Kocutar vidi veliko priložnost v turistično-zgodovinski transverzali od Drave do Piramide, kjer potekajo arheološka izkopavanja. Na Piramidi bi lahko zasadili rastoči vinograd iz cepičev Stare trte in do prvega skromnega pridelka prišli že v treh letih. Predpogoj je, da bi s območjem Piramide začela gospodariti mariborska občina. Zdaj namreč zemljišče upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Kocutar je prepričan, da bi bilo turistom zanimivo sprehoditi se po tej transverzali ter si ogledati Staro trto, vinograd iz potomk Stare trte in arheološke najdbe na vrhu Piramide. Ob koncu te poti bi morali turistom ponuditi še možnost pokušnje vina iz potomk Stare trte in nakup stekleničke tega vina. Po Kocutarjevem mnenju bi bila 10 evrov povsem primerna cena za stekleničko (2,5 do 3 dcl). »Škoda, da tega še nimamo. V našem okolju težko sprejemamo izzive, ker smo vajeni razmišljati, da se nekaj ne splača oziroma da nekaj ne bi bilo uspešno. Ta zadeva pa bi zanesljivo bila uspešna,« je prepričan Kocutar, ki trditev podpre še s primerom iz tujine: »Ko sem bil v Izraelu, v Kani Galilejski, le tu in tam kakšen obiskovalec ni kupil stekleničke njihovega vina. Tisto vino sicer ni nič posebnega, je pa znamenitost, ker si ga prinesel z območja, kjer je bil narejen svetopisemski čudež.«

Da so vse te ideje dobre, meni tudi Slokanova, a poudarja: »Mi (Zavod za turizem, op. p.) smo javna institucija in se ukvarjamo predvsem s promocijo. Seveda bi sodelovali pri teh projektih, a najprej je treba najti investitorja. Tukaj pa se pogosto zatakne.« Kdo ve, morda pa bomo ob ugodnem razpletu čez nekaj let v Mariboru turistom lahko ponudili podoben izlet, kot ga ponujajo v dolini reke Neretve. Le da pri nas ne bodo obirali mandarin, pač pa grozdje s potomk najstarejše trte na svetu.

Doroteja Mlaker