S Srečkom Hvaucem, nekdanjim poslancem, zdaj direktorjem komunalnega podjetja Nigrad, smo pred začetkom zimske sezone govorili o predvidenih novostih pa tudi o načrtovanem prevzemu zavetišča za živali.

Pred vami je najverjetneje najbolj razburljiv del leta – začetek zimske službe. Imate telefon pripravljen?

»Imam, klicev je vedno ogromno. Vodja zimske službe ima recimo okoli 250 klicev na dan, nekateri kličejo celo župana, če njihova ulica še ni splužena. A razumeti je treba, da vsega hkrati žal ne moremo očistiti. Če se z osebnim vozilom v normalnih razmerah peljemo po trasi, dolgi 800 kilometrov, za katero skrbimo, porabimo precej časa. Enako je s pločniki, 500 kilometrov pločnikov moramo očistiti. Verjemite, ob zimskih razmerah so na delu vse plužne enote, zdaj jih je nekaj več kot 80. In naši delavci začnejo takoj, ko to zahtevajo razmere. Če je potrebno ob treh zjutraj, so ob treh zjutraj vsi zbrani.«

Skoraj vsako leto se pojavijo takšne in drugačne kritike vašega dela. Denimo, da kljub snegu na cesti opazijo vaš avtomobil z dvignjenim plugom?

»Drži, ampak zgolj zato, ker za državne ceste nismo pristojni in za njihovo čiščenje nimamo dovoljenja niti sredstev. Tako boste denimo na Ptujski cesti vedno videli dvignjen plug, ki se vozi z ene lokacije na drugo. Ne smemo pozabiti, da se avtomobili večkrat vračajo po pesek ali sol, če ga zmanjka, včasih se vozila okvarijo in vskoči interventna skupina, pa šoferji se menjavajo, ko končajo delovni proces ... So pa vse kritike dobrodošle, saj nas opozorijo na morebitne napake.«

Pa jih odpravljate?

»Kritike spoštujemo in jih skupaj s posameznimi mestnimi četrtmi in krajevnimi skupnostmi poskušamo upoštevati. Vsako leto namreč z njihovimi predstavniki ustvarimo nov načrt, takšen, ki bi čim bolje zadovoljil potrebe ljudi, ki tam živijo, in seveda upošteval morebitne spremenjene prometne okoliščine. Skupaj zastavimo prioritete. Da bi še izboljšali to našo storitev, pa smo pred kratkim začeli projekt, imenovan Optimiranje in matematično modeliranje zimske službe.«

Kar pomeni?

»Računalniški sistem nam bo preračunal najboljšo pot. Tako se bosta zmanjšala število možnih napak in izguba časa na terenu. Če se bo denimo okvarilo vozilo na terenu, nas bo sistem takoj opozoril, katera cesta je ostala nesplužena, kar bo olajšalo delo intervencijski skupini. Skratka, manj bo tako imenovanih praznih voženj, manj bo jalovega dela. Tako pa lahko prihranimo okoli 10 odstotkov stroškov, kar pomeni okoli 150 tisoč evrov na leto. Za ta denar lahko kupimo novo vozilo in smo prihodnje leto še hitrejši, občani še bolj zadovoljni. Program bo predvidoma zagnan prihodnje leto.«

Prav nenavadno je, da že doslej niste imeli tovrstne računalniške pomoči.

»Ja, morda se sliši nenavadno, a vendarle je to zahteven sistem. In v Sloveniji smo prvi, ki smo se lotili tega projekta, z njim pa navdušili tudi Agencijo RS za razvoj, ki ga sofinancira. Projekt, ki nastaja pod okriljem našega lani ustanovljenega razvojnega oddelka, bo zaščiten, zato si precej obetamo tudi od prodaje modela drugim komunalnim službam. Enako je z modelom pregledniške službe – tudi ta je prvi v Sloveniji.«

Ste s tem namenom pred kratkim gostili direktorje komunalnih podjetij iz Kraljeva? Ste sklenili kak posel?

»Dolgoročno naš Nigrad vidim kot podjetje, ki bo preraslo lokalne okvirje. S kolegi iz Srbije smo primerjali stanje v podjetjih, ki jih vodimo, in izkazalo se je, da morajo še precej nadoknaditi. Njihova oprema ja slabša, tudi tehnologija se tam razvija počasneje kot pri nas. Jasno, takoj smo videli poslovno priložnost, sploh pri prenosu sodobne tehnologije in znanja, ki ga je v Nigradu ogromno. Ne pozabimo, da se Srbija približuje Evropski uniji, s tem pa evropskim standardom, ki jih mora čim prej vzpostaviti. Podobno je v Bosni in Hercegovini, tudi z njimi smo že navezali stike. Seveda pa ne gledamo zgolj proti jugu, sodelovati smo začeli tudi z Avstrijci.«

Nigrad in zavetišče za živali. Kaj vas je privedlo do tega, da ste ponudili prevzem tega nesrečnega azila?

»Vedeti je treba, da je azil kot objekt vzorno zgrajen in je eden boljših tovrstnih objektov daleč okoli. Kar se dogaja v povezavi s financiranjem, pa se seveda kaže v standardu, ki naj bi ga uživale te nesrečne živali. Razmišljal sem, da bi jim morali nekako pomagati. Govorimo namreč o živih, zapuščenih bitjih, ki so že sama po sebi nesrečna. Potem pa na lastni koži občutijo še posledice zapletov s financiranjem in samih delovanjem. Naše hčerinsko podjetje, ki je v 100-odstotni lasti Nigrada, upravlja akvarij in terarij, in če bi prevzeli zavetišče, bi ekonomsko in organizacijsko dosegli sinergijske učinke. In mogoče bi lahko z delom v azilu pomagali še kateremu našemu delavcu, ki ima zdravstvene omejitve in zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ne more več opravljati svojega osnovnega poklica. Večina del v Nigradu pa je fizično težkih.«

Zaposleni v zavetišču pa se medtem bojijo izgube službe.

»Razumem jih, že tako so v brezupnem stanju, saj so, če se ne motim, že mesece brez plač. Če bo le mogoče, bomo katerega od njih poskušali obdržati. Morda tudi na račun hotela za živali, ki bi ga bilo smiselno vpeljati. Razširili bi objekt in, kot rečeno, dodali hotelski del. Veliko je namreč ljudi, ki v času dopustov nimajo kam z živaljo. Če pa je hotel prazen, lahko vanj sprejmemo še več tistih, ki so ostali brez lastnika. Ne znam si namreč predstavljati, da bi se držali zakona o evtanaziji, ki dopušča, da žival po 30 dneh uspavamo, če ne najdemo novega lastnika. Ne, tega si res ne znam predstavljati.«

Poslanec – da ali ne?

»V začetku leta sem se odločil kandidirati v stranki SDS, katere član sem, saj mi ni bilo vseeno, kaj se dogaja v Sloveniji, sploh v Mariboru, ki ga država zelo zapostavlja. V maju sem formalno oddal soglasje za kandidaturo, pred tem so me potrdili vsi občinski odbori v tem volilnem okraju, soglasno me je podprla tudi podravska regijska koordinacija, ki zastopa 15 okoliških občin. A se je zataknilo. Pojavila se je neuradna kritika nad mojim nekdanjim delom, češ da nisem bil najbolj poslušen poslanec. Res je, da sem včasih razpravljal ali glasoval drugače, kot je bilo dogovorjeno v poslanski skupini, ker sem pač podpiral projekte, pomembne za Maribor in okolico. Potem ko so po navodilih iz Ljubljane začeli še nameščati protikandidate, pa sem se odločil, da se tovrstnih iger ne grem, zato sem odstopil od kandidature. Sledile so štiri konkretne ponudbe drugih političnih strank, a nisem čebelica, ki bi se selila s cveta na cvet. Takih ljudi ne maram. Razmišljam, da bi se v celoti umaknil iz politike.«

Mojca Hanžič