Poletje, ki se je podaljšalo v začetek jeseni, se je že poslovilo. Če ne drugo, nas na to opozarjajo nizke večerne in jutranje temperature. Posledično pa je tik pred vrati nova kurilna sezona. Preverili smo, kateri energenti so zdaj najcenejši. Pod drobnogled smo vzeli tudi najčistejše načine ogrevanja, do katerih je mogoče priti tudi s pomočjo državnih subvencij. Smernice kažejo, da se tudi ogrevanje objektov prilagaja naravi. Največ pa je mogoče storiti že pri sami gradnji objekta. Razlika v porabi energije med starejšimi in novodobnimi (pasivnimi, energetsko učinkovitimi) objekti je namreč enormna.

Pred dobrimi petnajstimi leti se je kot velika alternativa za ogrevanje stanovanjskih hiš in tudi večjih objektov pojavilo kurilno olje. Bilo je relativno poceni, investicija pa ne tako velika, da se posamezniku ali skupini stanovalcev ne bi povrnila v nekaj letih.

Brez investicije ni poceni ogrevanja

Danes marsikoga, ki svoj objekt ogreva s kurilnim oljem, pred nabavo novih zalog boli glava. Njegova cena je, tako kot cena bencina in nafte, poskočila v nebo. Še v drugi polovici devetdesetih smo za liter olja plačevali okoli 50 tolarjev, danes, upoštevaje inflacijo, pa je cena litra vsaj petkrat višja. Mnogi v samostojnih hišah tako že prehajajo nazaj na trdo gorivo, ki je bistveno cenejše. Toda treba je poudariti, da bomo morali v prihodnosti ob ceni in višini prvotne investicije upoštevati tudi naravo oziroma okoljske standarde. Pri novogradnjah se že spodbuja in daje poudarek na varčno rabo energije. Pasivno zgrajen objekt tako danes v povprečju porabi do sedemkrat manj energije kot preostali objekti.

Toplotna črpalka na dolgi rok

Zdaj je najcenejše ogrevanje s sekanci, kar je razvidno tudi iz spodnje tabele, sledijo drva in peleti. Vendar je treba upoštevati, kot je pripisano tudi spodnji tabeli, da so upoštevane povprečne izgube in poraba na kvadratni meter površine. Za primer smo vzeli 100 kvadratnih metrov veliko bivalno površino. Poleg energenta pri porabi ključno vlogo odigrajo še številni drugi dejavniki. »Na porabo vplivajo toplotne izgube skozi ovoj stavbe, se pravi zidove, okna, streho, stene v kleti in tla proti terenu. Poleg tega pa še izgube zaradi prezračevanja stavbe, toplotni odbitki v zimskem času, vezani na steklene površine, izkoristek ogrevalne naprave in regulacija ogrevanja v stavbi,« nam je pojasnil Aleš Glavnik, energetski svetovalec v programu energetskega svetovanja ministrstva za gospodarstvo, sicer direktor biroja za projektiranje. Po njegovih besedah je najcenejši način ogrevanja težko določili, saj moramo upoštevati goro dejavnikov. Lahko pa ogrevalne načine razporedimo po posameznih merilih. Ko se upošteva investicija, naj bi bile najdražji sistem toplotne črpalke, vendar pa nas te hkrati nagradijo z izjemno nizko ceno na kilovatno uro energije. Iz tega izhaja preprost sklep, da je toplotna črpalka projekt na dolgi rok, ki želenih učinkov, če ne odmislimo investicije, ne daje v prvih nekaj letih.

Sončni kolektorji kot dopolnilo

Vse pogosteje lahko na strehah objektov opazimo sončne kolektorje. Ti so v večini primerov namenjeni za ogrevanje vode, zato mora imeti objekt še en vir ogrevanja, odvisno seveda o njegovih gaberitov. »Pogosto enačimo sončne kolektorje in fotovoltaične module. Prvi so namenjeni segrevanju sanitarne vode ali kot dodatni vir ogrevanja objektov, predvsem v prehodnih obdobjih, fotovoltaični moduli pa so ključni element sončne elektrarne. Pri teh investitor sončne elektrarne proizvedeno električno energijo prodaja in oddaja v električno omrežje. Fotovoltaični paneli oz. sončna elektrarna praviloma zavzema celotno razpoložljivo površino strehe na južni strani z ustreznim naklonom,« opozarja Matej Guštin iz Združenja slovenske fotovoltaične industrije.

Vse pogosteje se ljudje odločajo za kamin, vendar mora biti v tem primeru dimnik sredi objekta, prostori pa ne preveč fizično ločeni. Energent, ki ga uporablja kamin, drva, je cenovno relativno ugoden. Dodatno prednost imajo kamini z možnostjo izpuha toplega zraka. Investicija v to napravo je danes še relativno draga.

Izbira načina ogrevanja je na plečih vsakega posameznika. Kot smo spoznali, je treba upoštevati vrsto meril, morda v določenih primerih kombinirati več načinov. Vsekakor ne smemo prezreti smernic, ki zadevajo gibanje cen energenta. Najboljša rešitev je energetska prenova objektov oz. pasivna gradnja. Potem je že na začetku strošek ogrevanja vprašanje, s katerim si ni treba posebej beliti glave, in nam ne bo bistveno tanjšal denarnice.

Pojasnilo:

Tabela prikazuje letno porabo za ogrevanje 100 kvadratnih metrov bivalne površine. Upoštevana je približna povprečna poraba na kvadratni meter, ki naj bi znašala okoli 90 kWh. Poleg tega so upoštevane manjše izgube. Podatki so namenjeni zgolj ponazoritvi. Upoštevana je cena energentov ob pripravi članka.

Viri: Spletne strani distributerjev, Aleš Glavnik (energetski svetovalec).

Država pomaga

»Finančne spodbude so namenjene inovativnim sistemom, zasnovanim predvsem na visoko učinkovitih tehnologijah pretvorbe energije in izkoriščanju obnovljivih virov energije,« so zapisali na Ministrstvu RS za gospodarstvo. Spodbujevalni program se izvaja preko dveh javnih razpisov. Prvi je namenjen daljinskim sistemom ogrevanja, drugi pa mikro-daljinskim sistemom. V večini lahko na razpisih kandidirajo zgolj gospodarske družbe, samostojni podjetniki in drugi subjekti zasebnega prava (društva, zveze). Skupna višina finančne pomoči znaša največ 30 odstotkov investicije. Ta pa se ne sme začeti izvajati, preden je pomoč odobrena. Posamezniki lahko na drugi strani kandidirajo za sredstva Eko sklada, če se odločijo za pasivno ali nizkoenergijsko gradnjo. Pri tem je treba dodati, da posameznikom pri pridobitvi subvencije v večini primerov pomaga proizvajalec ali graditelj objekta.

Kotlovnica še naprej razburja

Nad kotlovnico v Vrazovi, preko katere se na Pobrežju ogreva približno tisoč gospodinjstev, se stanovalci razburjajo že dlje časa. Predvsem zaradi, po njihovo, netransparentnosti računov in skupne porabe. Obiskali smo zakonca in si ogledali njune račune, ki jih vsak mesec prejemata od Staninvesta, upravnika omenjene kotlovnice. Njuni imeni hranimo v uredništvu, saj se nočeta izpostavljati. Iz računov je že na prvi pogled vidno, da je nekaj precej narobe. V juniju sta za ogrevanje dobrega kubičnega metra vode plačala 26 evrov, julija za tri kubične metre 34 evrov, avgusta pa za povsem enako količino ogrevane vode slabih 50 evrov. Nad tem sta ogorčena. Poudarjata, da od svojih predstavnikov in predvsem Staninvesta pravih pojasnil nista nikoli dobila. Poskušali smo tudi mi, a so bila pojasnila precej skopa. Poklicali smo Romana Jauka, ki naj bi bil zadolžen za omenjeno kotlovnico. Ko smo ga seznanili s problematiko, nam je odgovoril, da je veliko odvisno od odjemnih postaj in transformacije energije, na vse skupaj pa naj bi vplivalo dejstvo, da so naprave precej stare. Ob tem smo še neuradno izvedeli, da bi lahko upravljanje kotlovnice kmalu prevzel Petrol. Stanovalci tako lahko upajo, da bo največji slovenski naftni trgovec zadevi prišel do dna. Ne toliko zaradi stroškov, temveč zaradi transparentnosti njihovega zaračunavanja nič hudega slutečim stanovalcem.

Aleš Pregl