Vlado Novak, ki se je v svoji bogati igralski karieri dokazal tako v gledališču kot filmu, upa, da bomo njegov najnovejši film na televiziji videli še pred volitvami. Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine je namreč poučen film, ki odseva zdajšnjo realnost, pravi. Novak kritično in brez dlake na jeziku govori o razmerah v politiki in o recesiji, ki je segla tudi v gledališče.

Najnovejši film, v katerem igrate glavno vlogo, Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine, govori o odpuščenem delavcu, ki iz obupa in ponižanosti ugrabi direktorja svoje tovarne in skuša s smrtonosno grožnjo izsiliti preklic o likvidaciji proizvodnje. Ali ste, ko ste se pripravljali na to vlogo, začutili moment, ki človeka pahne čez rob, da se odloči za tako skrajno dejanje?

»Ta tragikomedija pred človeka postavlja kruto realnost, ki jo živimo. Večina ljudi ugotavlja, da živimo v neprijaznih časih. So pa med nami tudi taki, ki so se znašli, naredili kariero in si predvsem napolnili malhe. Delavskih pravic pa je manj in tudi nasploh je človek bolj kot ne številka. Zgodb, kot je ta v filmu, je v Sloveniji na tisoče, vendar se ljudje ne odločajo za tako radikalne poteze kot Maks Bigec. Slovenci smo navajeni pete nad sabo, navajeni smo potrpeti, in to na vseh področjih. Odzivamo se različno. Eni sploh ne, drugi bentijo, tretji pa trpijo tiho in avtodestruktivno. Svojo stisko prekanalizirajo v bolezen, ker so predobro vzgojeni, da bi 'koga na gobec' … Večina ljudi misli slabo o delodajalcih – ti so v službi kapitala, dobička, a tudi lastnega preživetja, to je treba priznati. Kje je tu resnica, predvsem pa, kje je izhod? V pravem vodji, takem s karizmo? Če ga pa ni, pravijo. Ljudi slišim govoriti: včasih je bil Tito in smo lahko bili mirni … Pustimo zdaj, kaj si kdo o njem misli, dejstvo je, da ljudje primerjajo sedanjost s preteklostjo glede na lastne izkušnje. Pa tudi to pustimo, da nas ne bo rešil noben 'mesija', ampak med drugim pametno vodenje vseh za to izvoljenih, in civilni nadzor, s pravnim redom brez lukenj in špranj, ki zdaj nekaterim še vedno omogoča, da kradejo in se posmehujejo družbi. In državi, za katero eni pravijo, da jim je to omogočila.«

Vi ste plačani, da v službi igrate. Koliko pa imamo v Sloveniji igralcev, ki so sicer plačani za nekaj drugega?

»Odprite časopise, glejte poročila, razna soočenja. Slovenski vodje in parlamentarci v soočenjih ne najdejo več vsaj približno prijazne besede drug za drugega. Samo čakaš, kdaj bo kdo začel komu levite pet in grehe štet. Človek v takem primeru, četudi ga problem zanima, preklopi na kak National Geografic Wild; bolje je gledati filme o živalih, celo o predatorjih med njimi, kot soočenja slovenskih politikov, levih, desnih, srednjih, ali pa tistih, ki niso ne tič ne miš.«

V politiko je stopilo že tudi nekaj kulturnikov. Ste kdaj razmišljali, da bi se jim pridružili?

»Ne, saj je v Sloveniji že preveč 'multipraktikov'; pri nas se vsak na vse spozna, kdo celo nesramno vstopa v mandat odločanja, kjer nevednež kot domišljav žirant ocenjuje strokovnjaka, amater profesionalca. Tudi v kulturi, ki s tem postaja nekultura … Bom pa šel na volitve, mogoče zasadil svoj trs. Bomo videli, kaj bo zraslo, žlahtni muškat ali zelena šmarnica … Se mi pa zdi nujno, da bi bil Maks Bigec predvajan na televiziji še pred volitvami. In mislim, da bi morala biti tudi kakšna ponovitev. Ta film je namreč poučen. Najbolj pa spada sem, v Maribor.«

Širša javnost vas najbrž najbolj pozna po vlogi Gajaša, najprej v filmu Petelinji zajtrk in nato v njegovem nadaljevanju, monokomediji Gajaš, arestant. Še igrate to predstavo?

»Gajaš arestant bo oktobra v hotelu Habakuk doživel sedemdeseto ponovitev … Ja, ta naš Gajaš je res prodrl, ljudje me kdaj kar ustavijo na ulici in bi se pogovarjali … Evo, to je film … Potem pa pomislim, da sem v gledališču v štiridesetih letih odigral več kot 120 vlog, pa to v spominu ljudi ni pustilo take sledi moje 'prepoznavnosti' kot en film … Hvala, ker me niste vprašali, kakšna je razlika med filmsko in gledališko igro. Včasih me sprašujejo, kako se igra pred kamero. Kot da je za to kak poseben recept. Večkrat se hecam: najprej je treba znati tekst in predvsem vedeti vsebino tistih črk, biti moraš razumljiv, prepričljiv in sproščen … Ta sproščenost pa je dvorezen meč in lahko preide v 'pišmevritovstvo'. Nekateri so zelo sproščeni, igrajo sami sebe, potem pa se zdi, da je lahko že vsak igralec. In vidiš v kakšni reviji: ta in ta maneken je tudi že kar igralec in režiser, ali pa: ta in ta starleta, miss nevemčesa in fotomodel, je od včeraj igralka. Zakaj? Ker se je pojavila v neki reklami in bila v njej blazno 'sproščena'. Zanima me, kako sproščeno bi igrala kakšno Heddo Gabler?! ... Enako je z novičarji in novičarkami pri tabloidih, ki se (poleg tega, da so krvosesi) sučejo po raznih 'eventih', s svilenimi ruticami okrog vratu in kvišku frizurami se imajo, poleg novinarjev (kar niso), še za igralce in celo pisatelje.«

Se recesija pozna tudi v gledališču?

»Se pozna. Klestijo nam program. Kot veste, tudi nimamo več možnosti za napredovanja, tako da napredujemo samo znotraj samih sebe. Zategovanje pasu je sicer v redu, a naj velja za vse …

Sicer pa, poglejmo okrog sebe; še znamo ceniti to, kar imamo? Lahko prebivalec Aten, ki se duši v rumenem smogu, še kje pobere kak kostanj ali neškropljeno jurko? Morda komu diši kako svetovljansko velemesto, a jaz naše recesije za ameriško ne zamenjam.«

Se recesija kaže tudi v manjšem obisku?

»V kriznih časih so bila gledališča zmeraj polna. Ko nam je šlo bolje, pred dobrimi desetimi leti, ko smo mislili, da bo večno maj, pa so bile kakšne premiere na pol prazne. Tudi kakšnim sponzorjem se enostavno ni ljubilo priti, da bi izkoristili svojo karto. Danes so gledališča polna, in to ne zastonjkarjev.«

Tisti, ki vas poznajo zasebno, pravijo, da v zasebnem življenju ne igrate. Da ste pristni, iskreni, brez dlake na jeziku.

»Kaj bom glumil v življenju zdaj, 'na stara leta', lepo vas prosim. Ko sem si še ustvarjal kariero, sem se moral kdaj ugrizniti v jezik in nisem povedal, kar sem mislil. Zdaj pa ne več. S tem se človek samo frustrira, potem pa je nesrečen. Če v neki konfliktni situaciji ni ravnal, kot bi moral, se ob koncu dneva, ko leže spat, vpraša: 'Zakaj sem bil taka mona?' To nima smisla.«

So vas kot priznanega kulturnika povabili k sodelovanju v EPK?

»Že pred časom sem dal pobudo, da bi napravili izbor pesmi mariborskih pesnikov in tudi pesnikov partnerskih mest ter jih posneli, in to idejo so takrat odobravali. Kako je zdaj s tem, pa ne vem. Če me bodo povabili, bom sodeloval, če ne, pa tudi v redu. Posebej me v kakšen gledališki 'projekt' niso vabili. EPK 2012 bodo zastopali hrvaški igralci. 'Vojna in mir' bosta nastala v Zagrebu, potem pa bodo prišli sem predstavljat mariborsko kulturo. Bral sem, da bo slovenske igralske barve zastopala le Milena Zupančič … Toliko o formalni EPK; tisto stalno, vsakodnevno, večletno, tudi zdajšnje in prihodnje delo v mariborski (in slovenski) kulturi pa bom družno s kolegi z različnih umetniških področij opravljal še jaz. Neformalni, 'sam po sebi' prispevek pač.«

Ali smo Slovenci kulturni narod, znamo ceniti kulturo?

»Večinoma jo znamo. Mogoče tega ni mogoče opaziti na cesti – tam so, recimo, Skandinavci, bolj kulturni. Kultura pa je še kaj drugega, tudi sožitje z naravo, recimo. Človek, ki ne zna živeti z naravo, ki je ne spoštuje, ni kulturen. Zdaj pa se vprašam: če preusmerjaš bistri pohorski vodotok v svojo malho, je to kultura? Definirajmo najprej to kulturo. Potem pa naj se Mariborčani vprašajo, ali smo v vseh stvareh kulturni in ali smo kulturni vsi. Predvsem pa, ali so kulturni tisti, ki odločajo. Saj ljudje oblastnikov ne izvolimo zato, da bi nam vladali, ampak zato, da bi ljudem kulturno služili in včasih prisluhnili pametnim argumentom. To je pač treba povedati. Ljudje resda pustimo, da na nas vplivajo, masovno smo dovzetni za marsikaj, radi rečemo 'saj drugi mislijo namesto nas' … A vse to le nekaj časa … Potem pa začnemo gojiti svoje brajde … Evo ga, zdaj pa že govorim kot Pišti Gajaš … Ja, nič, pridite 24. oktobra zvečer v Habakuk, bom še kaj povedal. Lahko pa tudi vi meni; zdaj smo v demokraciji!«

Doroteja Mlaker