V Mariborskem vodovodu, ki je pred dnevi dobil nagrado za najboljše srednje veliko družbeno odgovorno podjetje, so se lani odločili za sodelovanje z rehabilitacijskim centrom URI Soča in Zavodom RS za zaposlovanje ter sprva v okviru zaposlitvene rehabilitacije, nato pa v delovno razmerje za določen čas sprejeli v svoj kolektiv Aleksandra Jurića, mladeniča s statusom invalida zaradi cerebralne paralize. Za takšno odločitev nikomur ni žal – Aco, kot mu pravijo, je zadovoljen, ker dela, kar si je želel, njegovi sodelavci pa so veseli, saj se je izkazal za nepogrešljivega in pridnega sodelavca.

Aleksandar ima, kot rečeno, cerebralno paralizo, zaradi katere med drugim težje hodi, a kljub bolezni se lahko zelo dejavno vključuje v družbo in hodi v službo, kjer ne samo čaka, da mine delovni čas, ampak pridno dela. Po službi ima še toliko aktivnosti – med drugim je celo didžej, vrti glasbo –, da je njegov dan čisto poln. Odkar je zaposlen, se je popolnoma osamosvojil – živi sam, ne več pri starših; opravil je vozniški izpit in si kupil avto, tako da se zdaj z njim vozi na delo in domov pa tudi povsod drugam. Prej so ga vozili drugi ali je moral najeti taksi. Pravi, da je za velik del tega uspeha »krivo« to, da je zaposlen v kolektivu, ki ga je sprejel medse in ga spodbuja pri delu. Čeprav njegova bolezen ni prizanesljiva, je končal srednjo ekonomsko šolo, potem pa je iskal zaposlitev. Redne službe ni našel, invalidov pač ne zaposlujejo povsod radi, a to ga ni oviralo, da si ne bi našel vsaj občasnega, popoldanskega ali večernega dela, s katerima je od začetka vsaj nekaj zaslužil. Ker je bilo premalo za preživetje, se je, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, podal v iskanje zaposlitve. Na zavodu je povedal, da bi rad, če bi le šlo, delal v Mariborskem vodovodu, kjer je že opravljal šolsko prakso. Plodno sodelovanje rehabilitacijskega centra URI Soča, Zavoda RS za zaposlovanje, Mariborskega vodovoda in seveda njega samega ga je res pripeljalo do zaposlitve v tem podjetju. Na začetku je v rehabilitacijskem centru obiskoval posvetovalne delavnice in srečanja, na zaposlitvenem zavodu je dejavno sodeloval v programu zaposlovanja, povezali so se z Mariborskim vodovodom in ta je mladeniča sprejel – sprva dvakrat v trimesečni program zaposlitvene rehabilitacije, v katerem so ga spremljale tudi svetovalke z URI Soča, od poletja pa je v podjetju zaposlen za določen čas v sklopu programa spodbujanja zaposlovanja invalidov.

Pozitivno in motivirajoče vzdušje

»Všeč mi je vzdušje v tem podjetju, zadovoljen sem,« pravi Aco in priznava, da je prvi mesec bilo bolj naporno, saj se je moral navaditi na redno osemurno delo in seveda usvojiti naloge, ki mu jih je dajal njegov prvi šef Bojan Erker, vodja informatike v Mariborskem vodovodu. »Najprej sem bil na oddelku informatike, zdaj skrbim za skeniranje dokumentov, oblikovanje raznih dokumentov in tudi na spletu. Delo z računalnikom me je od nekdaj veselilo, tako da sem zdaj res zadovoljen,« razlaga. Večino delovnega časa sedi, kar pride prav zaradi njegove bolezni. »Sprejeli so me prijazno – ves čas, tudi zdaj, rad prihajam v službo, čuti se pozitivna energija!« je navdušen Aco, njegov prvi šef pa pravi: »Od začetka, ko smo še ugotavljali, koliko Aco zna, sem mu dodelil nekaj različnih nalog. Ene je opravil takoj, pri drugih je pokazal veliko iniciativnosti in sam našel rešitve na spletu in v literaturi.« Erker je ugotovil, da je Aleksandar borec: »Njegove pomanjkljivosti ga ne ovirajo. Ima energijo, kakršno pri marsikaterem mladem človeku pogrešam, pa še samoiniciativen je, optimističen in delaven.«

Spodbuda tudi za druga podjetja

Erker poudarja prav to, kar so si v podjetju želeli in k čemur stremijo – da zaposleni ne hodijo samo v službo, ampak tam tudi delajo, sodelujejo drug z drugim, ustvarjajo skupno energijo. Kot takšen se je izkazal tudi Aleksandar Jurić, mladenič, ki se je kljub invalidnosti takoj izkazal za dobrega in zaupanja vrednega sodelavca. V Mariborskem podjetju sicer že imajo zaposlenih več invalidov, a vsi, razen Aleksandra, so bili zaposleni v podjetju že prej, preden so postali invalidi. Aleksander pa je nekaj posebnega – prišel je na novo, po programu spodbujanja zaposlovanja invalidov, in ostal. Prav ob tej izkušnji lahko poudarimo, da zaposlovanje invalidov ne bi smelo biti nekaj, česar se podjetja bojijo, temveč bi moralo biti razumljivo, samoumevno in pozitivno sprejeto. Mogoče pa bomo tako le lahko čez nekaj časa rekli, da se na trgu zaposlovanja invalidov obrača na boljše.

Sporočilo za javnost