Tik pred svetovnim dnevom invalidov se moramo vprašati, kako se obnašajo do invalidov in kako skrbijo zanje ustanove, ki bi jim morale pomagati pri izobraževanju in zaposlovanju. Tokrat nas je zanimalo predvsem, ali imajo invalidi dostop do predavalnic, predavateljev in izobraževalnih vsebin.

Na Univerzi v Mariboru je letos vpisanih 30 študentov s statusom študenta invalida. »Prepričani smo, da je med študenti še več invalidov, vendar se nekateri ne odločijo zaprositi za tak status ali to naredijo šele, ko ga nujno potrebujejo zaradi težav pri opravljanju študijskih obveznosti,« razlaga Vanja Borovac iz kabineta rektorja Univerze v Mariboru.

Vsi se lahko vpišejo v Društvo študentov invalidov Slovenije (DŠIS). »Naše društvo v prvi vrsti skrbi za svetovanje študentom,« pravi Alenka Bera, strokovna svetovalka v tem društvu, in dodaja: »Študentom svetujemo pri iskanju prostora v študentskih domovih, ozaveščamo profesorje in študente, ponujamo osebno asistenco, sodelujemo z rehabilitacijskim centrom Uri Soča, kjer med drugim skenirajo gradivo za slabovidne.« Nekaj študentov pride na začetku študijskega leta, »kar veliko pa se jih znajde v društvu ob koncu študijskega leta, ko ugotovijo, da zaradi svoje invalidnosti mogoče le ne bodo zmogli opraviti vseh obveznosti,« dodaja Nataša Mauko, druga strokovna sodelavka DŠIS.

Glavna težava študentov je nedostopnost

Bera in Maukova omenjata dvigala – na nekaterih fakultetah jih sploh ni, ponekod pa ne vozijo vedno v vse etaže. »Na ekonomski imajo premajhno dvigalo, ne vozi v medetaže; tudi na pravni fakulteti in na fakulteti za elektroniko in računalništvo so težave z dvigalom,« razlaga Bera. Gibalno ovirani se ponekod tudi težko povzpnejo po stopnicah, saj ni neprekinjene ograje oziroma naslonjala ob steni.

Se bo stanje izboljšalo?

Odziv univerze na pripombe, da dostopnost še ni povsod dobro urejena, povzema Borovčeva: »Novogradnje so načrtovane in grajene za potrebe gibalno oviranih. Dejstvo je, da so vse nove in obnovljene stavbe v celoti ustrezne, pri starih stavbah pa glede na razpoložljiva namenska sredstva za vzdrževanje postopoma urejamo zadeve in smo pozorni na ta vidik.« Pravi, da imajo izdelan elaborat potrebnih posegov oziroma ukrepov, ki predvidevajo odpravo ovir za gibalno ovirane študente, zaposlene ali obiskovalce fakultet, vendar ugotavljajo, da ga bo treba novelirati. »V teh mesecih vodstvo univerze obiskuje vodstva fakultet, ena od nalog pa je preverjanje ustreznosti dosedanjega preurejanja fakultet za potrebe gibalno oviranih s ciljem izdelave poročila in prioritetnih ukrepov za izboljšanje stanja,« zaključuje to temo Borovčeva.

Ko ne upoštevajo, da ne slišiš

»Težave imajo tudi gluhi – stanje je zelo slabo, predavalnice velikokrat niso narejene tako, da bi se zvok jačal; študentje so nama že povedali, da včasih profesorji nočejo nositi naprav, zaradi katerih bi naglušni študent boljše slišal. Po zakonu bi morale fakultete plačati tolmača, če bi ga študent potreboval, a si ga študenti včasih kar sami poiščejo in plačajo,« pravi Maukova in dodaja: »Slišali sva, da mariborski center za sluh velikokrat vztraja pri tem, da bi gluhi uporabljali svoj govor, a ta je velikokrat precej nerazumljiv za druge, to pa otežuje komunikacijo.« Bera nadaljuje: »Težave so tudi z zapiski za gluhe – pogosto profesorji rečejo, da naj si gluhi pač sposodi zapiske od slišečega, a velikokrat zapiski niso dovolj urejeni, saj si slišeči pač vsega ne zapiše.«

Na težave gluhih in naglušnih študentov smo opozorili tudi univerzo in Borovčeva je odgovorila: »Primeri, ki jih opisujete, nam na Univerzi v Mariboru niso poznani. Ali so se dejansko zgodili pri nas? Gluhih in naglušnih študentov je na Univerzi v Mariboru malo, fakultete jim pomagajo in po našem mnenju ne bi smeli imeti večjih težav.«

Ob tem se lahko vprašamo, ali gluhi povedo za težave tudi v pristojnih službah na univerzi ali ne, pa tudi to, ali jih tam slišijo ali ne. Sodeč po besedah Bere in Maukove, je težav več in nemogoče se nam zdi, da na univerzi ne bi vedeli zanje.

Pa se usedite za mizo in pogovorite!

»Ker želimo, da fakultete poznajo potrebe študentov invalidov in jim tudi znajo ustrezno prilagoditi študijski proces, smo v zadnjih letih pripravili več delavnic za usposabljanje zaposlenih o različnih temah, povezanih s študenti invalidi. Med zaposlenimi je praviloma dober odziv za tovrstna usposabljanja,« razlaga Borovčeva in poudarja: »Pri tem zelo dobro sodelujemo z Društvom študentov invalidov Slovenije, s katerim skupaj rešujemo tudi individualne težave, s katerimi se srečajo posamezni študenti invalidi.« Če je tako, pa le ne bi bilo slabo, da bi razrešili tudi to, ali poznajo težave gluhih in naglušnih ter še kakih drugih invalidov, da ne bi invalidi in društvo govorili, da so težave, univerza pa, da jih ni.

Lahko se dogovori

Svojo izobraževalno pot nam je orisal Simon Šerbinek, ki je zaradi nesreče pred leti postal amputiranec – pod koleni so mu morali odrezati obe nogi. Šerbinek je študiral igralstvo na AGRFT, kasneje pa še slovenščino na pedagoški fakulteti v Mariboru. »Ko sem se pred leti vpisal na pedagoško fakulteto, zadeve še niso bile tako transparentne, ni še bilo posebnega dvigala, v tretje nadstropje sem takrat moral hoditi po stopnicah in k sreči sem imel proteze.« Ker se je zaposlil in dobil družino, je za nekaj časa prekinil študij. »Ko sem se vrnil, sem izkoristil status študenta invalida. To ne pomeni, da sem imel kake privilegije ali lažja vprašanja pri izpitih, ampak da sem si lahko boljše razporedil čas za študij.« Šerbinek se spomni, da so mu dovolili parkirati avto ob vhodu v fakulteto, čeprav tam študentom ni bilo dovoljeno parkirati. Zdaj je skorajda nemogoče ustreči vsem, saj fakultete nimajo pred vhodi dovolj parkirnih prostorov, kaj šele vse drugo. A stanje se baje izboljšuje.

Uršula Godec