Nihče ne more reči, da v Ljubljani ni življenja. Tam se vseskozi dogaja: ukvarjajo se z avtocestnimi posli pa z Magajno in Dimičevo, vrnil se je Kučan. Človek sploh nima časa pomisliti na to, da so brezposelni presegli magično mejo sto tisoč. V Mariboru pa se, nasprotno, ne dogaja nič, ne premoremo niti ene prave poštene afere!
Saj ne da bi jih iskali, ampak kjer je dim, je običajno tudi ogenj. Pri nas ni dima ni žerjavice, še drv je očitno zmanjkalo. V obliki stojnic so jih odnesli z lokalno političnimi dišavami in balončki vred. Odšle so tudi vse obljube, a to nikogar ne zanima. Kot da smo se ljudje že navadili zamahniti z roko, ko nasankamo. To morda ni slabo: če si smučanja ne moremo več privoščiti, pa tudi drsati ni kje, se vsaj sankajmo. »Maribor ne potrebuje iger, temveč kruha,« je nedavno dejal kandidat za župana, danes podžupan Ujčič. Bolj kot kruh očitno privablja vino. Ko se ta deli, nas je na Trgu svobode največ. Nič nimam proti Martinu, bog ne daj. Toda po svoje je ta praznik pri nas fenomen – toliko, kot nas nazdravlja, jih ni niti tam, kjer delijo denar. In ker ni s kom deliti, si razdelijo delivci. Ko zmanjka idej, je pač na vrsti izobraževanje …
Novi občinski garnituri naj bi pripadalo sto dni miru. Torej pravzaprav ne čudi, da je ta hip glede na odmeve najbolj dejavna predstavnica našega mesta kar Big Brotherjeva Sandra, tista Auerjeva (mimogrede, šov znova podira rekorde in nacionalko postavlja v vse večjo zadrego) … In če Stojanu v politiki ne gre najbolje, kapo dol njemu in njegovi ženi vsaj pri vzgoji otrok. Eh, pa smo spet ostali brez afere …
