Mojca Hanžič,
odgovorna urednica Mariborskega Utripa

Na naš Maribor smo brez kančka slabe vesti lahko zelo ponosni. Cena nam je namreč drastično narasla. Pravzaprav niti ne vem natančno, kdaj se je to zgodilo, ampak očitno nekje med padcem meje pri Berti in med pridobivanjem lent z evropskimi prestolničnimi nazivi. Mesto je vredno več, in to tako zelo, da najbrž tega še niti dojeli nismo.

Če bi namreč dojeli, sem prepričana, da bi kdo med nami že terjal odgovor na vprašanje, zakaj je denimo pizza v Mariboru dražja od pizze sredi svetovno priznanega Markovega trga v italijanskih Benetkah. Ali pa zakaj je kepica sladoleda pri nas dražja kot v tem obmorskem mestu romantike, kanalov in mostov. Se je življenje v Italiji pocenilo ali smo samo v Sloveniji dopustili tak porast cen?

Še bolj skrbi, da Maribor izstopa celo iz slovenskega dragega povprečja. Druge razlage praktično nimam, ko pa ob največjem slovenskem jezeru sredi Triglavskega narodnega parka, v praktično neokrnjeni naravi, za uro parkiranja plačam evro, na našem Slomškovem trgu pa za 50 odstotkov več, da ne omenjam garažne hiše pod trgovskim centrom City, kjer me za uro parkiranja olupijo za 1,70 evra. Ne, še to ni dovolj, zdaj ugotavljamo, da so celo takse (!!!) pri nas dražje kot denimo v prestolnici, v Ljubljani, s katero se tako radi primerjamo. Pa da ne bo pomote: v prejšnjih primerih bi morda še lahko govorili o komercialnih storitvah, kjer povpraševanje pač oblikuje ponudbo (čeprav bi bila ta zelo kisla), upravne takse pa so vendarle zakonsko določene in bi morale biti za vse enake. Ampak ne, v Mariboru plačujemo več, naše garažne hiše so prijetnejše od gorskega zraka, naše pizze boljše od italijanskih, celo naše takse kakovostnejše od ljubljanskih. Ali kaj?