Mojca Hanžič,
odgovorna urednica Mariborskega Utripa

O težkih, pretežkih šolskih torbah je bilo napisano že ogromno, storjeno pa praktično nič. Nasprotno, količina vseh gradiv in drugih potrebščin, ki ga naši najmlajši prenašajo na ramenih, je presegla mejo vsakega zdravega razuma.

Skorajda ni več predmeta v osnovni šoli, ki ne bi ob učbeniku in zvezku zahteval še delovni zvezek. Celo pri glasbeni vzgoji ga imajo. Če pri tem odmislim, da smo za dva razreda osnovne šole samo za delovne zvezke odšteli 250 evrov, pa je to le del stroškov, in se osredotočimo le na to, da ta, po mojem mnenju, nepotrebna krama konča na hrbtenici naših otrok. Je to res nujno potrebno? Je kdo preveril smiselnost tovrstnih delovnih zvezkov, ki konec leta (govorim iz prve roke) ostajajo na pol prazni? Ali ravnatelji, če že ne ministrstvo, res nimajo teh pristojnosti, da temu naredijo konec, in nebroj nesmiselnih izbirov, ki se jih grejo nekateri učitelji, črtajo s seznama obveznih šolskih potrebščin? A je morda kdo vse te zvezke in knjige, namenjene dnevnemu delovnemu procesu, že kdaj stlačil v šolsko torbo? Najbrž ne, sicer bi vedeli, da včasih celo za peresnico in šolske copate zmanjka prostora. Pa ne v kakšnem manjšem nahrbtniku, temveč v eni največjih šolskih torb, kar se jih zdaj dobi na našem trgu. A morda koga zanima, da ima 30 kilogramov težak osnovnošolec kar 13 kg težko torbo? Ne, očitno nikogar. Je sicer fina tema za debate, tudi televizijske šove, a to je vse.

Bomo res čakali, da generacija odraste in bodo veleumneži »ugotovili«, da pa je bilo s šolskim sistemom nekoč res nekaj hudo narobe, saj je hrbtenica generacije povsem uničena? Kaj pa če bi poskusni zajčki za spremembo bili enkrat tisti, ki tovrstne neumnosti danes dopuščajo, in to vključno z zdravstveno stroko?