Mojca Hanžič,
odgovorna urednica Mariborskega Utripa

Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste se na sosedovi banki počutili bolje kot na svoji? Se vam je zdelo, da so bolj uslužni, bolj prijazni, bolj prilagodljivi? Bi bil kredit pri njih ugodnejši kot na vaši banki, ki ste ji sicer zvesti že celo življenje? Naj vas pomirim, niste edini.

Morda ste med redkimi, ki so to opazili, sicer pa eden mnogih, ki se jim to pač dogaja. Nobena skrivnost ni, da si banke želijo čim več komitentov. Jasno, poslovno logično. Kot je normalno tudi, da si želijo čim več mladih varčevalcev, osnovnošolcev, dijakov, študentov, saj jim bodo ti, vsaj večina, ostali zvesti še desetletja. In tudi to je logično. Manj logično, skorajda že neetično pa je, da se znajo do svojih komitentov obnašati prav  mačehovsko. Morda ne vse, nekatere pa nedvomno. Iz ene od teh je naslednji primer: ker še nisem komitent njihove banke, lahko  brez težav najamem akcijski, zelo oglaševan kredit z zelo ugodno obrestno mero. Jasno, ob pogoju, da komitent postanem. In če bi že bila njihov komitent – bi bil kredit še ugodnejši, preverim. Ne, kot komitent ne bi mogla najeti tega kredita, lahko pa bi tistega drugega, z višjo obrestno mero, manj ugodnega torej. Logično? Meni ne.  Poskrbeti za tujega, naš se bo že znašel.

Zatorej, če se vam zdi, da je sosedova banka boljša od vaše, je morda vaš občutek celo pravi. Ampak potolažite se s slovensko zavistjo: sosedova sosedu tudi ni tako zelo naklonjena ...