Mojca Hanžič,
odgovorna urednica Mariborskega Utripa

Namenjena sem proti Ljubljani, še pred tem pa opravim ritual – ustavim se na bencinski črpalki, tokrat v Tepanju. Gorivo in nekaj vode za na pot pa še za ovinek njihove zgradbe zavijem, tja, kamor menda vsi, s cesarjem na čelu, hodimo peš. Tam pa, kot bi ne bili v obdobju, ki ga živimo, kaj šele v času, ko bi se radi na veliko šli turizma.

Eno samo žensko stranišče, pred njim pa vrsta čakajočih deklet, Italijank. Ena bolj zgroženega obraza od druge. Ko vidim, kar vidijo one, se ta zaprepadenost naseli še na moj obraz: na tleh raztrgan toaletni papir, ne en, celo rolo bi lahko nabrali. Bi lahko, če ne bi bil že ves namočen od mokrote na umazanih talnih ploščicah. Niti pomisliti nisem hotela, od česa bi znala biti ta luža. O smradu v tistem majhnem prostoru ne bom izgubljala besed, ker ga itak ne gre prenesti na papir. Edina Slovenka sem bila v tej slovenski toaleti na slovenski avtocesti in verjemite, da me je bilo pošteno sram. A vrhunec je šele sledil: v toaletni predprostor vstopi mladenič in brez pomislekov stopi do lista papirja, na katerem uslužbenci vsaki dve uri s podpisom jamčijo pregled in čiščenje prostorov. Podpiše, se obrne in se, previdno, da ne stopi v lužo, odpravi ven. »Pa je čisto, ne?« mu rečem, ker je bilo to še najbolj milo, kar sem v tistem trenutku lahko izustila. Ni razumel vprašanja, zato ponovim, tokrat je vprašanj več: »A ne čistite? Samo podpišete? Se vam zdi čisto? Vedno tako počnete?« In fant, prav prestrašen je deloval, reče le: »Ja.« Pri tem je dajal vtis, da enostavno ne ve, kaj je storil napak. In morda res ni vedel. Bi lahko takšna navodila dobil od nadrejenih?

Navodila gor ali dol, jaz se v Tepanju zagotovo dolgo ne bom ustavila. A bolj skrbi, da se tudi Italijanke ne bodo. Pa najbrž ne le v Tepanju, pač pa bodo tudi mimo preostalih bencinskih črpalk noge raje držale bolj skupaj. Kljub ednini je vtis običajno merjen v množini in zanje so najbrž slovenska stranišča pojem nesnage. Tisto o slabem glasu pa itak poznate …