Mojca Hanžič,
odgovorna urednica Mariborskega Utripa

Je že res, kar pravi zdaj že vršilec dolžnosti predsednika vlade, da je v času krize težje vladati kot sicer. Se mi pa zdi, da je res še nekaj drugega, kar sem nedavno slišala iz ust gospoda zrelih let: Slovenci nikoli nismo znali vladati in najbrž nikoli ne bomo.

Veljamo za delaven narod, brez dvoma. Pridni, tihi, ubogljivi, kimajoči. Tu in tam se sicer kakšna manjša skupina oglasi, a dlje praviloma ne gremo. In nikoli nismo šli. Ozrimo se denimo stoletja, desetletja nazaj: od bogate zgodovine in velikega (skoraj) slovenskega ozemlja je ostalo bore malo. Skoraj vse so nam odvzeli, vladati očitno nismo znali. Raje smo nadzor prepustili Bavarcem in kasneje Habsburžanom. Še v času samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov se nismo znali postaviti po robu, središče je ostalo v Zagrebu. Naša Slovenija pa se je medtem vse bolj krčila. Pred dobrimi 20 leti smo sicer povzdignili svoj glas in se osamosvojili. Takrat smo imeli najbrž vsi občutek, da nam bo samim bolje, da znamo držati skupaj, da lahko ta vse manjša državica pod Alpami res postane mala Švica. Ne vem, morda so nam bile vzgled njihove lila krave, zaradi katerih nas je vleklo k Berti. A v letih, ki so prišla, smo ugotovili, da smo se nekje ušteli. Krav je bilo premalo, tistih, ki bi in ki so molzli, pa nebroj. Še vse koze in ovce so iztisnili. Zdaj mleka ni več. Že zdavnaj ga je zmanjkalo za narod, ki živi vse slabše, nekateri so zaradi izgube službe ostali celo brez domov.

In kmalu bomo spet šli na volitve. Kaj in koga bomo volili? Nekoga, ki nas bo popeljal iz krize in nam omogočil človeka vredno življenje? Ali pa le peščico ljubiteljev mleka, ki bodo še naprej  molzli, dokler vse krave ne bodo pocrkale?