Širše območje Fale je večplastna meja. Tod se spremenita geološka sestava tal in klima. Nekoč težko prehodna soteska je bila v preteklosti večkrat tudi meja v pravem pomenu besede. Ko so skoznjo speljali pot, je postala Fala ključna pri nadzoru prometa, izkazala pa se je tudi kot nepremagljiva utrdba v času madžarskih in turških vpadov. Zato tukaj najdemo številne ostaline preteklosti, naravne znamenitosti, bogato izročilo in grad, ki se obnavlja.

Meja, prehod in zapora

Na mestu, kjer Drava prehaja iz trde na mehkejšo geološko podlago in kjer se prebije iz ozke soteske, so bile še pred dobrimi devetdesetimi leti brzice. Ob tej naravni oviri, po kateri je dobil kraj ime, so se praviloma ustavljale selitve ljudstev, ki so že od najzgodnejših časov prihajala iz Podonavja. Območje je bilo dolgo neprehodno in šele v rimskem času je bila po soteski speljana prva cesta. Z zatonom imperija je sotesko za nekaj stoletij prerasel neprehoden dravski gozd. Ta je spočetka postal meja med avarskim vzhodom in Karantanci, nato Nemci in Madžari, dobro stoletje kasneje pa deželna meja med Koroško in krajino onstran gozda. S ponovno vzpostavitvijo poti skozi sotesko je lokacija pridobila izjemen strateški pomen. Z griča, na katerem je bil postavljen prvi Falski grad, je bilo mogoče učinkovito nadzorovati tako rečni kot kopenski promet. Že ob koncu 13. stoletja je lastnikom gradu uspelo preusmeriti promet s starejše in daljše poti, ki je vodila čez Kozjak in od katere so dotlej imeli korist konkurenčni fevdalci. Tako na levem kot desnem bregu Drave je bila postavljena umetna zapora, ki so jo poimenovali Falski zid in jo je bilo ob nevarnosti mogoče zapreti. V 16. stoletju se je zapora izkazala kot nepremagljiva ovira za Turke.

Dejstva in zgodbe o starem in novem Falskem gradu

Oba gradova sta bila v lasti Šentpavelskega samostana, takrat največjega fevdalca v Gornji Dravski dolini. Od starejšega, o katerem vemo bore malo, so se ohranili le obrambni jarki, mlajšemu pa se v zadnjih letih skuša povrniti nekdanji sijaj. Viri iz leta 1291 omenjajo novo upravno poslopje blizu razvalin starega gradu, ki naj bi ga bili uničili Ogri nekaj desetletij prej. Podobna usoda je doletela tudi novejši grad v začetku 15. stoletja, ko se je Šentpavel zapletel v vojno s sosednjimi fevdalci. Ljudsko izročilo si ta dogodek razlaga po svoje. Po besedah starejšega Falčana je grad požgala »ravbarkomandantka« Špelca s svojo tolpo. Odpadnica naj bi bila Špelca postala zato, ker jo je hotel graščak na silo oženiti. A ga je zavrnila in pobegnila v pohorski pragozd. Ko se je Špelci na ravbarskih prečinah pridružilo še nekaj mož, je sledilo maščevanje. Grad je pogorel, pod njim pa je ostal bajni zaklad, ki ga je iskal tudi naš pripovedovalec. Sledovi njegovega kopanja so vidni še danes, ne pa tudi kamnita plošča, na katero je naletel.
Današnjo podobo in kapelo sv. Miklavža, zaščitnika splavarjev, je grad dobil v prvi polovici 17. stoletja. Je bil takrat v gradu oddelek dunajske univerze s predavanji iz filozofije, teologije in ekonomike? Če podatek drži, imamo na Fali najstarejšo univerzo na slovenskih tleh.

In danes?

Falske brzice, nekdaj nevaren del poti dravskih splavarjev, so izginile z gradnjo prve slovenske hidroelektrarne. Ko so se ji po drugi svetovni vojni pridružile še druge elektrarne, so izumrli tudi splavarji. Ostaja veličastna veduta Falskih vrat, ki v sebi skriva kamnite ostaline nekdanje zapore, eksotična drevesa, izjemne panorame … pozabljeni svetovi. Optimizem vzbuja dogajanje na novem Falskem gradu. Ne bo se porušil.