Hribovit svet v okolici Maribora je raznolik; nekatere vrhove krasijo cerkve, druge čudovit razgled, tretji pa so v celoti prekriti z gozdnim plaščem. Tak je Žavcarjev vrh, kamor nas pot skoraj do konca vodi skozi gozd.

Na Žavcarjevem vrhu se nam razgled odpre le na vzhodni del Pohorja in Maribor, preostala pokrajina pa ostaja zakrita za debli dreves. Kljub temu je Žavcarjev vrh priljubljena izletniška točka, saj pod njim stoji koča, poleti in jeseni pa so gozdovi polni borovnic in kostanjev. Za vzpon in sestop bomo potrebovali le dobre tri ure, zato je Žavcarjev vrh primeren tudi za krajši poldnevni izlet.
Kozjak je svet, ki očara ljubitelje gozdov in mirnih, samotnih poti (izjema je le precej obljudeni Sv. Urban). Strma pobočja, globoke doline in grape ter širni gozdovi dajejo vtis divjega sveta. Večjih vasi ni, cerkvice so redke, samotne kmetije pa so po sončnih pobočjih posejane daleč vsaksebi. Odmaknjeni svet Kozjaka je kakor ustvarjen za umik iz mestnega vrveža.
Kozjak se vleče skoraj 50 kilometrov vzdolž Drave do Slovenskih goric na vzhodu. Pokrajinsko tvori s Pohorjem in Strojno zaključeno celoto, ki nima skupnega imena, ima pa isto kamninsko osnovo. Tudi tukaj prevladujejo metamorfne kamnine in se tako razlikuje od apnenčastih Alp in predalpskega hribovja.

Kozjak je poznan tudi kot Kobansko. Ime izhaja iz besede kobanica, kakor domačini imenujejo ogrinjalo, narejeno iz lipovega lubja, ki so ga nekoč nosili za zaščito pred slabim vremenom. Ime med domačini ni priljubljeno, saj ima šaljiv, če ne že žaljiv prizvok.

Kozjak je razgibano hribovje, ki ni tako enotno kot sosednje Pohorje, saj ga razčlenjujejo številni potoki, ki so izdolbli prave grape in doline. Delimo ga na Košenjak (1522 metrov nadmorske višine), ki je južni odrastek avstrijske centralnoalpske Golice (nem. Koralpe) med Dravo in potokom Bistrica, ter Kozjak v ožjem smislu med Bistrico na zahodu in Pesnico na vzhodu, ki najvišjo točko doseže na 1051 metrov visokem Kapunarju. Poseljene so predvsem višje položnejše lege na slemenih. Večjih naselij ni, le nekaj vasi s samotnimi kmetijami. Edina pomembna prometnica, ki prečka hribovje, je cesta čez prelaz Radelj (674 metrov nadmorske višine), ki povezuje dolino Drave z dolino Čakave (nem. Saggaubach) na avstrijski strani. Kozjak še danes spada med najredkeje naseljena in pozabljena območja, primerna za oddih in za ljubitelje samotnih poti.
Na vzhodu Kozjaka izleti zajemajo skupino vrhov od Sv. Urbana, Gaja in preko Tojzlovega do Žavcarjevega vrha. Sledita še dve turi po koroškem delu Kozjaka, Sv. Jernej in najvišji vrh Kozjaka, Košenjak. Hribovje je sicer mogoče prečiti v celoti, vendar bi zanj potrebovali tri dni hoje, na poti pa ni dovolj možnosti za spanje. Težje prehoden je del od Sv. Duha na Ostrem vrhu preko Kapunarja do Sv. Jerneja. Zaradi tega je v vodniku predstavljena le celodnevna tura, ki vodi iz Maribora do Sv. Duha na Ostrem vrhu.
Večina hribovja je porasla s hrastovo-gabrovim gozdom, ki tik pod vrhovi na nadmorski višini nad 600 metrov počasi preide v bukov gozd, ponekod pa se mu pridruži še smreka. Takšna zgradba gozdov je značilna za vso Slovenijo, z izjemo Primorske.

Opis poti: V Bresternici zavijemo desno proti Gaju. Čez nekaj sto metrov se pripeljemo do kapelice in nadaljujemo levo mimo izhodišča za Tojzlov vrh. Štiri kilometre iz Bresternice je na desni strani ceste pri mostu rumena tabla z rdečim napisom »Žavcarjev vrh«. Vozilo pustimo na levi strani ceste ob polju, kjer se začne makadamska pot. Vzpon začnemo po makadamski gozdni cesti preko jugozahodnega slemena. Skozi gozd se v pol ure povzpemo do kmetije Strnad, kjer se odpre pogled na Pohorje in proti našemu vrhu. Nadaljujemo skozi gozd čez strmo pobočje in v dobre četrt ure dosežemo Kočnikovo kmetijo. Do Koče na Žavcarjevem vrhu (863 metrov nadmorske višine) nas loči še slabe pol ure vzpona. Od koče do vrha v gozdu pa je le nekaj minut hoje. Do izhodišča se vrnemo po isti poti. Za celotno pot bomo porabili tri ure in naredli nekaj več kot 500 metrov vzpona.

Večina hribovja je porasla s hrastovo-gabrovim gozdom, ki tik pod vrhovi na nadmorski višini nad 600 metrov počasi preide v bukov gozd, ponekod pa se mu pridruži še smreka. Takšna zgradba gozdov je značilna za vso Slovenijo, z izjemo Primorske.