Vsi vemo, da za točilnimi pulti in mizami priljubljenih točilnic včasih zavlada neko posebno vzdušje alkoholnega komunizma, ko runde padajo vsevprek, pivci so pevci, ki si prisegajo večno prijateljstvo, in le malokdo pomisli »na hantle«. Da je bilo tako tudi v nekdanjem gostišču Račji dvor, ki mu pravzaprav nihče ni tako pravil, pa vedo le tisti, ki so to res doživeli. Ti vedo, kako je, če za velikimi mizami brez prtov, pod oboki 200 let starega dvorca, sprostitev ob rujni kapljici na isti petkov večer iščejo direktorji in študentje, upokojenci in mladci, ki neumorno zalivajo fantovščino, ali pa kakšen priložnostni pevski kvintet, da notoričnih tarokašev ne omenjam. Ponudba: vino (dve sorti), kisla voda, ora in kuhana krača. Jedilnega lista ali vinske karte natakarica in natakar, oba škrlatna v obraz, nista poznala. In če danes prosite rodovniške Mariborčane, naj se spomnijo kakšne legendarne gostilne, bo med tremi zagotovo »Racnhof«. Bivši kot toliko lepih stvari v našem mestu.

Vilibald Tečnež