Eno od spalnih naselij je med Ljubljansko in Goriško ulico ter Cesto proletarskih brigad. Videti je, da tam res spijo. Tako zanemarjenega otroškega igrišča že dolgo nisem videl – ostanki gugalnic, polomljene klopi in nepokošena trava kar kričijo o nemarnosti in nevarnosti. In to je prikaz stanja naše družbe. Vsak skrbi zase, za skupno je vsem vseeno. Prišepnili so mi, da so bojda za bloke zadolženi različni upravljavci, ki se ne morejo zmeniti, kdo bi moral kaj narediti na igrišču. Tudi med stanovalci se ne najde nihče, ki bi sam od sebe vzel v roke kosilnico in vsaj pokosil, da bi se videlo, kar je skrito v visoki travi. Ja, zakaj pa bi, če ni njegovo. Očitno je vsem lažje prenašati odgovornost na druge, kot organizirati skupno akcijo in urediti igrišče enkrat za vselej.

Vilibald Tečnež