Verjetno ste v medijih opazili, da je otvoritvena slovesnost EPK v nemškem Essnu potekala sredi opuščenega industrijskega kompleksa Zollverein, ki ga je Unesco pred leti zaščitil kot svetovno dediščino. Naš odnos do industrijske dediščine je nasproten. Tovrstni objekti so balast, s katerim ne vemo, kaj početi razen porušiti. Nekateri so se že morali umakniti stanovanjskim blokom in drugi pozidavi, drugi še samevajo. Med temi so prazni prostori nekdanje mariborske tekstilne industrije v Melju. Ni mi jasno, zakaj bi morala biti vsa energija kulturne prestolnice, ki naj bi eksplodirala leta 2012, koncentrirana v središču mesta in zakaj je ne bi razdelili na umetniške erupcije po vsem mestu. Tako bi pridobili stalne prostore kulture, ki bi sčasoma revitalizirali danes degradirane in pozabljene mestne predele. 'Kulturo v vsako (opuščeno) tovarno!' bi lahko nekoliko cinično dejali. Se še spominjate časov, ko je bil aktualen ta rek? Kdo bi si mislil, da bo aktualen tudi danes.

Vilibald Tečnež