Ko boste izbirali destinacijo za izlet, se lahko podate na manj znani Košenjak, najvišji vrh Kozjaka, na katerem je mejni kamen, ki nas bo vrnil nazaj, v čas pred skoraj sto leti. Kozjak je svet, ki očara ljubitelje gozdov in mirnih, samotnih poti. Strma pobočja, globoke doline in grape, osamljene kmetije in širni gozdovi dajejo vtis divjega sveta. Kot nalašč za umik iz mestnega vrveža!

Kozjak je skorajda zapuščen svet, saj ni večjih vasi in naselij – kakor da bi se ga ljudje že stoletja na daleč izogibali. Planinci so začeli zahajati sem šele v povojnem času, ko so planinska društva uredila poti. Za Kozjak so značilni bogati gozdovi, ki pogosto vse do vrhov prekrivajo ta mirni hriboviti svet. Kozjak po obliki ni enoten kakor sosednje Pohorje, saj ga razčlenjujejo številni potoki, ki so izdolbli prave grape in doline. Večjih naselij ni, le nekaj vasi in številne samotne kmetije. Tako Kozjak še danes ostaja skorajda zapuščeno in nenaseljeno območje in prav zato je tukaj mogoče najti mir in oddih.

Ves Kozjak leži med Dravsko dolino na jugu in potokom Saggaubach v Avstriji, njegov osrednji del med Gajem nad Mariborom in Pesnico pa imenujemo tudi Kobansko. Prav na državni meji z Avstrijo leži najvišji vrh Kozjaka, Košenjak (1522 metrov). Vrh se dviguje visoko nad Dravsko dolino in ponuja lep razgled na sosednje Pohorje pa vse do Karavank in celo do Savinjskih Alp. Na Košenjaku se bogat smrekov gozd tik pod vrhom razklene in odkrije se nam prekrasen razgled po okoliškem hribovju. Na vrhu pa državno mejo označuje še star mejni kamen, postavljen po saintgermainski pogodbi leta 1919.

V Dravogradu zavijte desno po asfaltirani cesti na hribovit svet Kozjaka (pri trgovini s sadjem in zelenjavo). Cesta poteka po pobočju Ojstrice. Za cerkvijo sv. Janeza nadaljujte vožnjo ravno po makadamski cesti do Doma na Košenjaku. Tukaj že dosežete izhodiščno višino 1169 metrov. Ker koča stoji kar visoko, boste za vzpon potrebovali le slabo uro hoje. V zimskem času je koča sicer zaprta, a brez strahu – cesta je splužena. Markirana pot se začne na parkirišču pred kočo. Sledite markacijam in začne se vzpon po poti skozi gozd. V začetnem delu poti prečkajte gozdno drvarsko cesto in sledite markacijam naprej v gozd. Na levi se začne vzpon po zahodni strani, kjer boste kasneje sestopili. Nadaljujte hojo skozi gozd, vzpenjali se boste po slemenu, ki leži vzhodno od vrha. Pri državni meji zavijte levo in po petnajstih minutah hoje boste dosegli kopasti vrh Košenjaka.

Z vrha Košenjaka se spustite po označeni poti naravnost navzdol z vrha. Na manjši smrečici je tabla, ki vas usmeri proti planinskemu domu. Začne se strm sestop skozi gozd. Pot vas pripelje do gozdne ceste, tam vas markacije usmerijo v levo, proti vzhodu. Hodite po gozdni cesti do razcepa, kjer ste začeli vzpon po vzhodni strani. Zavijte desno v gozd in po krajši strmini pridete do koče.

Spoznajmo še Dravograd

Ker vam vzpon najbrž ne bo vzel preveč časa, se lahko na poti nazaj ustavite še v Dravogradu, prijetnem središču zgornjega dela Dravske doline. Mesto leži na rečnih terasah nad bregovoma Drave. Tukaj je stičišče dolin Drave, Meže in Mislinje, nad njim pa se dviga pogorje Košenjaka na zahodu, Pohorja na vzhodu in Strojne na severu. V mestu je bilo že v starem veku stičišče rimskih cest, ki so vodile v Petovio in Celeio. Celotna dolina je bila od srede 11. stoletja v lasti družine Spannheim. Leta 1161 so postavili grad in naselje se že dve leti kasneje omenja kot grajski trg. V tem času je bil Dravograd največji in najpomembnejši trg v Dravski dolini. Tukaj sta se bogato razvili trgovina in obrt, za prehod skozi trg in reko so pobirali mitnino, mostnino ali brodarino. Promet je nato potekal po kopnem čez Mislinjsko dolino in po vodi po Dravi, kjer čolnarstvo omenjajo že leta 1290. Utrjeni Dravograd je trgoval predvsem s soljo in lesom. Konec 14. in na začetku 15. stoletja je cvetoče trgovanje spodbudilo naseljevanje številnih Židov. V 18. stoletju v Dravogradu zaznamo industrializacijo, saj so se začele razvijati steklarska, železarska in tudi kemična industrija. Za Dravograd je pomembno tudi leto 1863, kajti takrat je stekla Koroška železnica na progi Maribor–Dravograd–Celovec. Železniško mrežo so širili in že do konca stoletja je povezovala Dravograd tudi z Velenjem in Celjem. Kot zanimivost pa še to, da so hidroelektrarno zgradili leta 1943 Nemci s pomočjo ruskih vojnih ujetnikov. Med drugo svetovno vojno so jo zavezniki bombardirali, a so jo kmalu zatem obnovili.

V kraju Saint–Germain-en-Laye, blizu Pariza, je Avstrija (tedanja Avstro-Ogrska) 10. septembra 1919 podpisala mirovno pogodbo z zavezniki, zmagovalci prve svetovne vojne. Po določilih te pogodbe je nekdanja večnarodna avstro-ogrska država del ozemlja (Primorsko, Istro, del Dalmacije in Južno Tirolsko) prepustila Italiji in morala priznati obstoj novih neodvisnih držav (Kraljevina SHS, Češkoslovaška, Poljska in Ogrska). Za Slovenijo so bila to pomembna leta – združili smo se v državi južnih Slovanov, žal pa smo tedaj izgubili velik del Primorske in Koroške.

Jurij Pivka