V Sloveniji je obsevanih 38 odstotkov obolelih za rakom, čeprav bi jih morala biti vsaj polovica. Čakalne dobe so predolge, naprav za obsevanje je premalo. Ena od načrtovanih rešitev je gradnja satelitskega radioterapevtskega centra v Mariboru, s čimer bi bolnikom iz severovzhodne Slovenije občutno skrajšali prevoze na zdravljenje ali hospitalizacijo.

Kako naporne so vsakodnevne vožnje na obsevanje v Ljubljano, lahko pove Zofija Ivanetič, 81-letna gospa iz Maribora, ki je zbolela za rakom na dojki in je na obsevanja hodila v letih 2007 in 2009. » Ko sem imela prvi rok za obsevanje, mi je ob prihodu v Ljubljano zdravnica rekla, da tako bolna ne morem hoditi na obsevanje, in sem morala domov. Prva mučna vožnja je bila zastonj. Spremenili so mi roke za obsevanja in me za dvajset dni sprejeli v bolnišnico v Mariboru. Potem so se zares začela obsevanja. Z reševalnim avtom smo se skupaj peljali po trije bolniki. Čeprav obsevanje traja par minut, smo morali tisti, ki smo se skupaj vozili, velikokrat po kakšno uro čakati drug drugega. Potem je bilo treba odpeljati vsakega na svoj dom. Od doma smo šli ob osmih zjutraj in se velikokrat vrnili komaj ob treh. Ko sem se vrnila z obsevanja, sem bila zelo utrujena in sem takoj šla v posteljo,« pripoveduje Ivanetičeva. Zdaj uspešno ozdravljena gospa meni, da bi nujno morali dobiti možnost za obsevanje tudi v Mariboru.

 Center za radioterapijo v Mariboru naj bi bil zgrajen do leta 2012, vendar se gradnja sploh še ni začela. Iz UKC Maribor razlagajo, da se je izvedba projekta zamaknila, ker je ministrstvo za zdravje lani ustavilo prvi razpis. »V začetku julija 2010 je bila izdelana projektna dokumentacija za izdajo gradbenega dovoljenja in to dokumentacijo smo predali ministrstvu za zdravje. V začetku septembra ji je sledila dokončana projektna dokumentacija za izvedbo, ministrstvo pa je razpisalo revizijo dokumentacije za gradbeno dovoljenje. Po 1. novembru 2010 naj bi se začela revizija projektne dokumentacije za projekt Onkologija v UKC Maribor,« pravi pomočnik direktorja UKC za investicije Darko Kuhar.Čeprav bi se revizija morala začeti pred skoraj dvema mesecema, se še vedno ni. Iz UKC Maribor sporočajo, da  razpis za izbor izvajalca revizije še ni zaključen. Kljub temu predvidevajo pričetek izvajanja del v letu 2011, v letu 2013 pa pričetek obratovanja.

 Premalo ljudi, delo pa mora biti opravljeno

V Mariboru se soočajo tudi z velikim pomanjkanjem strokovnih kadrov (zdravnikov specialistov radioterapevtov, radiofizikov in radioloških inženirjev, ki upravljajo obsevalne naprave). Predstojnik sektorja za radioterapijo iz Onkološkega inštituta Ljubljana (OIL) prof. dr. Primož Strojan, dr. med., razlaga: »V Sloveniji so za zdaj strokovnjaki zbrani le na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer pa kadrovska struktura oz. številčnost v nobenem primeru ne dopušča morebitne dejavnosti v Mariboru, saj zaposleni v sektorju radioterapije na OIL komajda zadovoljimo potrebe, ki jih nalaga obseg dela doma. Ker delo mora biti opravljeno, premoščamo težave s pogodbeno zaposlitvijo upokojenih kolegov in z nadurnim delom. Dolgoročno poskušamo sami vzgojiti večje število potrebnih kadrov z rekrutiranjem iz drugih sredin in ustreznim (do)šolanjem oz. z razpisom ustreznega števila specializantskih mest.«

Strokovni direktor Onkološkega inštituta prof. dr. Janez Žgajnar, dr. med., je prepričan, da bi lahko na najbolj deficitarnih področjih pomanjkanje odpravili tudi z dodatnim stimulativnim plačevanjem tistim, ki so pripravljeni v svojem sicer prostem času opravljati svojo dejavnost. »Tu naletimo med drugim na težavo, da so visoki zaslužki iz javnega denarja pri nas svojevrsten tabu, čeprav so legalni,« pravi Žgajnar.

Za zadovoljevanje zdajšnjih potreb in nujnih posodobitev radioterapevtske ponudbe v Sloveniji bi bilo treba zvišati število zdravnikov specialistov za 100 odstotkov ter medicinskih fizikov in dozimetristov za polovico. Analiza obremenjenosti zdravnikov specialistov sektorja radioterapije OIL je pokazala, da je povprečna obremenjenost posameznega zdravnika glede na zakonsko določeno obremenitev 170-odstotna.

Čeprav se zdi logično, da bi bilo ob takšnem pomanjkanju zdravnikov treba povečati vpis na fakultete, je država do takšnega sklepa prišla šele letos maja – takrat je bilo doseženo načelno soglasje za povečan vpis na fakultetah v Ljubljani in Mariboru za študijsko leto 2011/12.

 Premalo obsevanih bolnikov

Ko so leta 2005 preučili stanje radioterapije v Sloveniji, so ugotovili, da je obsevanih le 38 odstotkov obolelih za rakom, po mednarodnih priporočilih pa bi bilo treba obsevati vsaj polovico bolnikov. Na vprašanje, ali se je delež obsevanih bolnikov v teh petih letih povečal, Žgajnar odgovarja: »Odstotek obsevanih bolnikov z rakom ne raste. Da bi obsevali vse bolnike v državi, ki to zdravljenje potrebujejo, imamo v Sloveniji premalo aparatov in to bo težava še kar nekaj časa. Brez dodatnih investicij na Onkološkem inštitutu Ljubljana in brez satelitskega radioterapevtskega centra v Mariboru ne bomo zlezli na zeleno vejo.«

 Predolge čakalne dobe

Velik problem so predolge čakalne dobe. Žgajnar razlaga: »Čakalna doba za obsevanje se med letom nekoliko spreminja, v splošnem pa počasi raste, skladno z rastjo pojavnosti raka, ki ji ne sledimo z opremo. Zdaj je med 6 in 9 tednov, odvisno od indikacije.«

Strojan se s težavami na onkologiji ubada že vrsto let: »Glede na dejstvo, da v Sloveniji deluje od priporočenih (po mednarodnih izračunih in standardih) 12 naprav le šest (sedma je v fazi poskusnega zagona), predolge čakalne vrste nikakor niso presenečenje.«

Ne samo da imamo premalo naprav za obsevanje, zamenjava z novimi se običajno zavleče preko vsakega razumnega roka. V slovenskih razmerah z dnevnim obratovalnim časom obsevalnika 12,54 ure je priporočena raven iztrošenosti obsevalnika dosežena v 7 letih in takrat bi bilo treba napravo tudi zamenjati. Starost treh naprav, ki so bile na OIL v letih 2000–2006 zamenjane z novimi, je znašala 16, 25 in 27 let. Torej naprave, ki bi jih morali zamenjati po sedmih letih, uporabljamo tudi preko 20 let!

 Strojan pravi: »Boljše čase si obetamo z vključitvijo nove naprave, ki je zdaj v fazi poskusnega zagona, v klinično delo in z dokončanjem del, povezanih z zamenjavo 20 let stare naprave, ki ne obratuje več. Takrat bo na onkološkem inštitutu na voljo osem obsevalnikov, delujočih v dveh izmenah, kar bo gotovo skrajšalo čakalne vrste. Koliko bo porasel delež obsevancev oz. ali bomo dosegli mednarodno priporočeni delež 50 odstotkov ali celo več obsevanih bolnikov, pa bomo še videli.«

 Nekateri premiki so vendarle bili. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana so zamenjali dve stari napravi in napolnili dva leta 2005 zgrajena nova bunkerja (ena od obeh naprav že deluje, drugo umerjajo), v uporabo pa je bil predan nov objekt logistike sektorja radioterapije. Poleg tega poteka postopek za izpeljavo zamenjave še zadnje izmed obsevalnih naprav, kupljene pred letom 2000.

Lucija Žižek