Sredi meseca je bil svetovni dan bolnikovih pravic, v sklopu katerega bi lahko opozorili tako na pravice bolnikov oziroma pacientov kot na njihove dolžnosti, na katere včasih pozabijo ali sploh ne vedo, da jih imajo. Govorili smo z bolnico, ki mora zaradi več alergij jemati zdravila brez snovi, na katere je alergična. Obrnila se je na nas, prepričana, da bi moral zdravnik vedno vedeti, da ji določenih zdravil ne sme predpisati.

V pogovoru z mag. Borutom Ambrožičem, zastopnikom pacientovih pravic, smo izvedeli, da mora ta gospa pravzaprav izpolniti svojo dolžnost opozarjanja na alergije pri (vsakem) pregledu pri zdravniku ali specialistu. Res je, da je njen seznam alergij zapisan v njeni zdravstveni kartoteki in priloženi dokumentaciji, vendar je prav in smotrno, da sama zdravniku pove, na kaj je alergična. Nato zdravnik poišče ustrezno zdravilo, ki ne vsebuje alergenov. To načelo je sicer preprosto, vendar za nekatere bolnike nesprejemljivo, saj so prepričani, da morajo zdravniki vedno vse vedeti.

Dolžnost je tudi naročanje na pregled

Zdravniki v univerzitetnem kliničnem centru in zdravstvenem domu se vse bolj trudijo organizirati delo tako, da so čakalne vrste v ambulantah čim krajše in da je naročanje na preglede učinkovito. Tako imajo v Zdravstvenem domu Adolfa Drolca organizirano tudi telefonsko naročanje na preglede. Ambrožič ob tem poudarja: »Bolniki naj upoštevajo sistem in se naročajo po telefonu.« Včasih so linije v urah, ko se lahko naročimo, resda zasedene, a v takih primerih je po Ambrožičevih besedah »bolnikova dolžnost, da najde način, da se lahko naroči. Tudi če to pomeni, da mora osebno priti v ambulanto.«

Ambrožič omenja še komunikacijske šume in mrke – včasih ljudje ne razumejo, da imajo v ambulantah prioritetni seznam opravil in tudi seznam tistih, ki jih zaradi urgentnosti morajo sprejeti takoj. Bolnikova dolžnost je tudi, da se, če ne more priti na dogovorjen pregled k zdravniku, zobozdravniku ali specialistu, v primernem času odjavi. S tem izrazi konec koncev spoštovanje do zdravnika in njegovega osebja, drugih bolnikov in tudi do samega sebe.

Zastopniki pacientovih pravic delujejo na državni in lokalni ravni

V Sloveniji delujejo zastopniki pacientovih pravic na državnem nivoju, na Štajerskem oziroma v podravski regiji pa tudi na lokalnem nivoju. V Mariboru delujeta dva zastopnika pacientovih pravic, ker to zahteva število prebivalcev, to sta Viktor Pilinger in mag. Borut Ambrožič. Pred leti se je mestni svet MOM odločil tudi za varuha bolnikovih pravic, zdaj je to mag. Aco Prosnik. Poimenovanje je sicer dvojno – bolniki in pacienti – vendar se oboje nanaša na iste osebe, hkrati pa imajo zastopnika in varuh podobne dejavnosti in delokrog. Ambrožič razlaga: »Pravice in dolžnosti ter delokrog zastopnika pacientovih pravic in postopek za uveljavitev teh pravic določa Zakon o pacientovih pravicah iz leta 2008. Delovanje in delokrog varuha bolnikovih pravic pa določata sklep mestnega sveta in pravilnik o delovanju varuha bolnikovih pravic.« Tako zastopnika kot varuh se ne ukvarjajo samo s tem, ali so koga neprimerno obravnavali v ambulanti ali na operacijski mizi, ampak se njihovo delo nanaša tudi na zdravstveno zavarovanje, delovno pravo, zdraviliško zdravljenje in drugo.

Z uveljavitvijo Zakona o pacientovih pravicah je novembra 2008 v Zdravstvenem domu Adolfa Drolca začela delovati Sprejemna pisarna za varstvo pacientovih pravic. V njej pohvale in pritožbe obravnava Cvetka Hajdinjak, univ. dipl. prav. »Pritožbe so lahko ustne na zapisnik, pisne in po elektronski pošti,« razlaga Vesna Rečnik - Siško, sodelavka za odnose z javnostmi v ZD Adolfa Drolca, ki pravi tudi, da zdravstveni dom redno sodeluje z varuhom bolnikovih pravic v Mariboru in z zastopnikoma za pacientove pravice: »Zadovoljni smo, da se je že kar nekaj zadev rešilo z neformalnim posredovanjem zastopnika in ni bilo treba sklicevati ustne obravnave.«

Včasih se pojavljajo tudi nesporazumi med zaposlenimi in pacienti, tako imajo nekaj pritožb zaradi neprimernega odnosa zdravstvenega osebja, kršitve pravice do proste izbire zdravnike in pravice do primerne, kakovostne zdravstvene oskrbe. »Poudariti je treba, da so mnogokrat pričakovanja pacientov neupravičena, posebej ko mislijo, da jim določene zdravstvene storitve pripadajo, vendar osebni zdravnik odloči drugače,« razlaga Rečnik - Šiškova. Te vrste nesporazumov velikokrat rešijo že z ustnim pogovorom in pojasnilom. V sprejemni pisarni za varstvo pacientovih pravic je bilo v letu 2010 evidentirano 39 pritožb in zahtev za prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic, to je kar 26 manj kot v letu 2009.

Uršula Godec